Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens (Cff) je gram-pozitivna bakterija, ki povzroča bakterijsko venenje fižola in drugih stročnic. Bolezen je znana po hitrem venenju rastlin, zmanjšanem pridelku ter obarvanosti in slabši kakovosti semen. Patogen je izjemno odporen in se v okuženem semenu lahko ohrani več desetletij.

Cff okužuje predvsem stročnice. Glavni gostitelji so fižol (Phaseolus vulgaris, P. coccineus, P. lunatus), soja (Glycine max), grah (Pisum sativum), vrste rodu Vigna (V. angularis, V. radiata, V. mungo, V. unguiculata) in hijacintni fižol (Lablab purpureus). Med naravnimi gostitelji so bili zabeleženi tudi Volčji bob (Lupinus polyphyllus) ter številni pleveli, kot so vrste rodov Amaranthus, Chenopodium, Vicia in Ipomoea.

Bakterija lahko epifitsko ali endofitsko kolonizira tudi ne-stročnice brez vidnih bolezenskih znamenj (npr. žita – pšenica, oves, ječmen, rž; oljna ogrščica; travne vrste in nekatere razhudnikovke), kar lahko predstavlja lokalni vir okužbe za stročnice.

Bolezen je bila najprej opisana v ZDA, kasneje pa zabeležena v Kanadi in Mehiki, v Južni Ameriki (Brazilija, Kolumbija, Venezuela), Avstraliji, Aziji (Kitajska, Iran) in Afriki (Zambija, Mavricij, Tunizija) (Slika 1). V EPPO regiji so bili primeri v več državah Evrope; pojavi so večinoma sporadični in so pogosto povezani z uvozom okuženega semena. Do sedaj večjih gospodarskih izgub v Evropi niso poročali, vendar je potencial za širjenje prisoten zaradi pridelave stročnic.

Simptomi se razvijajo postopoma skozi rastno sezono. Bakterija po vstopu v rastlino se širi po ksilemu in z eksopolisaharidi ter bakterijskimi agregati zamaši prevodne žile, kar povzroči moten pretok vode in venenje. Na mladih rastlinah je to venenje hitro in pogosto vodi v propad rastline. Pri starejših rastlinah se najprej opazi medžilna kloroza na listih (Slika 3), ki prehaja v nekrozo zaradi sistemske okužbe žilnega tkiva (Slika 2). Listi venijo, se sušijo in odpadajo. Na strokih se pojavijo olivno-zelene lise.  Okužena semena se lahko obarvajo rumeno, oranžno, rožnato ali vijolično, kar je vidno predvsem pri belosemenskih sortah. Pri soji in mungo fižolu so simptomi blažji, izražajo se kot svetlo rjave do rumene lise. Ob hudih okužbah se cvetovi sušijo, pridelek semen pa je močno zmanjšan. V naprednih fazah okužbe je opazna sistemska kolonizacija bakterije v ksilemu, kar vodi v popolno venenje rastline.

Primarna pot prenosa je okuženo seme, ki je lahko okuženo na površini ali v notranjosti. Bakterija lahko prezimi v ostankih okuženih rastlin, v tleh in na orodju, kar ji omogoča preživetje tudi izven rastne sezone. Pomembno vlogo imajo tudi latentne okužbe, ki jih ni mogoče zaznati vizualno. Prenos je mogoč z namakalno vodo, zlasti pri uporabi nadzemnega zalivanja, ter z neposrednim stikom med rastlinami ali preko ran, ki nastanejo zaradi mehanskih poškodb ali vremenskih vplivov. Pleveli in alternativni gostitelji omogočajo preživetje bakterije v okolju. Do danes niso bili potrjeni nobeni vektorji, zato prenos z žuželkami ni znan. Največje tveganje za vnos in širjenje bolezni predstavlja uvoz okuženega semena iz držav, kjer je bakterija že prisotna.

Fitosanitarni ukrepi

EPPO (2025) Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. https://gd.eppo.int (accessed 2025-10-07)

Osdaghi H, et al. (2020). Curtobacterium flaccumfaciens: Taxonomy, host range, and epidemiology. Plant Disease, 104(2): 345–356.

Manca Pirc, Nacionalni inštitut za biologijo