Spoznajte skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov s poudarkom na nižinskem deževnem gozdu.

NIB - fotoreportaža iz raziskovalno/dopustovalnega potovanja po Kostariki.

---

 

Prišlo je jutro, ko smo se na vse zgodaj zjutraj vkrcali na čolne in odpluli v dobro uro oddaljeno postajo Sirene, srce nacionalnega parka Corcovado, 424 kvadratnih kilometrov veliko zaščiteno območje deževnega gozda. Med plutjem smo oprezali za morskimi sesalci in naleteli na tropske pikčaste delfine (Stenella attenuata). Pristanek je bil zaradi manjka pomola in velik valov kar zahteven, a vseeno smo se uspešno izkrcali na plažo. Postaja Sirene se nahaja na območju kjer je še 50 let nazaj potekalo intenzivno pašništvo, danes pa tu uspeva izjemen 45 let star sekundarni gozd. Ker je sekundarni gozd veliko bolj odprt in prehoden so tu razmere za opazovanje divjadi še posebej dobre. Drugi razlog za to pa je, da je rastlinje v sekundarnem gozdu veliko bolj privlačno za herbivore, saj je lažje prebavljivo in vsebuje veliko manj sekundarnih toksičnih snovi kot staro, ki je značilnost klimaksnega (primarnega) deževnega gozda. To še posebej velja v zimzelenih gozdovih kot so te, ki uspevajo na področju Corcovada in navsezadnje tudi La Gambe. Vendar pa si niti v sanjah nismo predstavljali, da bo gostota živalstva, predvsem velikih sesalcev v tem območju tako velika in da bomo na sezname lahko zapisali kar nekaj novih vrst! Že zelo kmalu po pristanku smo namreč v krošnjah opazili sajmirije, gospoda Ficka prijatelja Pike Nogavičke. Medtem ko smo občudovali skupino teh malih opic je mimo nas pritacal nosati medved – koati. Dobro uro hoje po gozdu tik za plažo smo naleteli na morda celo vrhunec potovanja – velikega centralnoameriškegha tapirja (Tapirus bairdii). Na poti nazaj smo naleteli še na zadnjo vrsto kostariških opic ki nam je manjkala, opice pajčarke in jih občudovali pri njihovih akrobacijah, saj so pajčarke tudi najbolj spretne izmed opic na tem področju. Poleg pajčark smo opazili še dvoprste in troprste lenivce. Ko smo že skoraj zaključili naš izlet po okolici postaje Sirene je za nami pritekel vodič neke druge skupine in nam povedal da so 500m nazaj opazili malega mravljinčarja! Sicer je to žival, ki sem si jo res želel videti, a nikoli nisem zares verjel da se mi bo želja uresničila. Pohiteli smo nazaj in ga zares opazili, ravno pri njegovem kosilu. Medtem ko smo ga gledali je okoli nas začelo kositi še najmanj deset koatijev. Na veji pa je sedel čudoviti črnovrati trogon, sorodnik kvecala. V le 4 urah smo videli tapirja, saimirije in pajčarke, koatije, mravljinčarja, obe vrsti lenivca in čudovitega trogona. Človek bi si mislil, da smo bili v živalskem vrtu, čeprav so bile vse živali divje, živeče v zadnjem ohranjenem pacifiškem deževnem gozdu v Srednji Ameriki. Popoln dan smo sklenili na kosilu na plaži Play Sanjosesito in sproščanju v čudoviti okolici in atmosferi zaliva Drak. Jutri nas čaka popolnoma morski dan, potapljali in plavali bomo namreč v okoliških vodah otoka Caño. Se že veselimo novih dogodivščin!