Na srečo pa včerajšnji dan ni bil zadnji v Monteverdeju, saj nas je zjutraj čakal še precej naporen pohod v gozd okoli raziskovalne postaje. Cilj je bil zopet razmejitveni greben in najvišji vrh biosfernega rezervata, le da smo tokrat hodili po gozdnih tleh. Vsem v zadovoljstvo je bilo dejstvo, da je bil današnji dan sončen in topel, saj se do popoldneva karibski oblaki niso priplazili na pacifiško stran. Obdarjeni smo bili torej z odličnimi razgledi tako na Pacifik kot na karibsko stran Kostarike, pa tudi na vulkan Arénal. Zaradi namočenosti je bila pot zahtevna zaradi blata in podrtega drevja. Gozd okoli postaje je redko obiskan, saj je v privatni lasti zato so poti zelo zaraščene, blatne in zahtevne. Poleg tega so čistine zaradi padlih dreves v višinskem deževnem gozdu veliko bolj pogoste kot v nižinah zaradi vetra, strmih pobočij in razmočenosti. Dinamika v takem gozdu je zato veliko hitrejša kot v nižinskem deževnem gozdu, kar se kaže v razširjenosti podrasti in velikosti dreves. Po vzponu na greben smo spoznali še en nov tip gozda, t.i. pritlikavi gozd. Ker je greben izredno prepihan so drevesa in vrstna pestrost tu veliko manjša kot v zavetrnih legah. Ko smo prišli do razgledne točke, kjer so uslužbenci postaje zgradili platforme je bila ta popolnoma podrta, saj je na njo padlo drevo. Vseeno smo z nekaj iznajdljivosti lahko splezali nanjo in pred nami se je odprl Pacifik in zaliv Nikoya. Sledilo je še nekaj blatnih kilometrov, na katerih smo srečavali čudovite hrošče in zanimive rastline dokler nismo prišli do gorskega cilja, kjer je postavljenih kar nekaj anten. Na eno smo lahko tudi splezali in se izpostavljali gromečim vetrovom, vse za dober razgled. Ker se nam je že malo mudilo smo se morali hitro spustiti do postaje, kar nam je vzelo še dobro uro, zopet čez drn in strn, po rečicah in blatnih poteh. Na postaji nas je čakalo še zadnje kosilo, nato pa v avtobus in proti San Joséju, kamor smo po predrti gumi in nekaj prometnih zastojih prišli zvečer. 

Zadnji dan v Kostariki smo preživeli v njenem glavnem mestu -  San Joséju. San José in okoliška mesta centralne doline (Valle central), ki leži na nadmorski višini okoli 1100m, imajo več kot polovico vsega prebivalstva Kostarike. Slednje znaša približno 4 milijone ljudi. Tu je zaradi višine klima zelo ugodna, saj so dnevi topli, noči pa hladne. Mesto samo ni nič presunljivega, od starih kolonialnih zgradb sta ostala le opera in pošta. Mesto tudi ni najvarnejše, večina hiš je zato obdana z visokimi ograjami in bodečo žico. Vseeno pa ima San José nekaj krajev, ki so vredni ogleda. Mi smo se zjutraj odpravili na centralno tržnico, kjer lahko poleg sadja, mesa, rib in kave kupiš tudi posebnosti kot so želvja jajca. Ta so legalna, saj so tradicionalna delikatesa, vendar ima kostariška vlada zaradi ogroženosti želv posebne programe in dovoljenja za njihovo nabiranje, ki naj bi uspešno delovala. Iz tržnice smo se odpravili v muzej zlata. Muzej se nahaja v strogo varovani podzemni stavbi, saj v njem razstavljajo izjemne primerke indijanske kulture. Kostariški Indijanci, ki jih je danes še okoli 2% prebivalstva nikoli niso imeli močno razvite civilizacije tako kot mehiški ali južnoameriški Indijanci, vendar pa so zaradi lokacije vedno živeli v presečišču teh kultur in so od sosednjih kultur tako prevzeli veliko znanj. Eno od teh je bila tudi metalurgija in tako so na področju Kostarike odkrili zavidljivo dediščino predelovanja zlata. Iz zlata prihaja tudi ime države, saj je na karibskih obalah Kostarike Kolumb prvič naletel na zlato, šele na svojem tretjem potovanju. Ko je z Indijanci izmenjal nekaj stekla za njihovo zlato, se je vrnil v Španijo in naznanil da je odkril El Dorado – Costa Rico. Vendar pa se je kasneje izkazalo, da je bilo zlata tu precej malo, zato se je plenjenje nadaljevalo po ostalih ozemljih Amerike. V novem in odlično izdelanem muzeju, je tako predkolumbovska kultura tukajšnje regije prikazana skozi zlato okrasje in orodje, ki so ga uporabljali za njegovo izdelavo.  Za nas je bila predvsem zanimiva pestrost živalskih vrst, ki so jih Indijanci upodabljali v zlatu, tako da si je vsak lahko poiskal svoj najljubši predmet. Po ogledu muzeja pa je sledil žalostni trenutek, saj smo se morali posloviti od Wernerja in njegove žene, ki sta še ta dan potovala naprej v Mehiko. Brez njiju to potovanje ne bi bilo mogoče, saj je človek živa knjiga in ima državo, predvsem pa njeno bujno floro v malem prstu. Za nas pa potovanja še ni bilo konec, saj nas je čakal še zadnji postanek in sicer Inštitut Clodomiro Picado, kjer proizvajajo protistrup za kačje ugrize za celotno latinsko ameriko in tudi nekatere države v Afriki. Obisk inštituta je bil še posebej za nas, ljubitelje kač nekaj izjemno zanimivega, saj smo ob predavanju Dr. Mahmooda Sase spoznavali kostariške strupene kače, problematiko kačjega ugriza, in metode produkcije protistrupa. Po super predavanju smo imeli še krajši ogled serpentarija, kjer nam je Dr. Sasa pobližje pokazal njihove strupenjače. Tu se je zgodil tudi manjši incident, saj mu je pri prikazu suličarke (Bothrops asper), najpogostejša kača v La Gambi, ta padla iz palice in pobegnila v globine serpentarija med omare, škatle in hladilnike. Vendar pa jo je mojster rokovanja s kačami kmalu izbezal izpod hladilnika, kamor se je skrila in jo vrnil v njeno škatlo. Kača ni bila nič kaj zadovoljna in je kot klopotača intenzivno udarjala z repom in se sunkovito zaletavala z glavo ob stene njenega zaprtega domovanja. Mi pa smo bili seveda navdušeni, saj smo bili lahko priča temu dogodku. Preostanek popoldneva smo preživeli razkropljeni, v poslednjih nakupih in večerjah. S tem se je zaključilo ena izmed največjih dogodivščin naših življenj in vsi komaj čakamo da se v Kostariko in njene čudovite deževne gozdove vrnemo, saj je tam še veliko vrst ki jih je treba odkriti in čakajo na nas! Samo upamo lahko, da bodo Ticosi še naprej tako pametni in bodo svoje naravne zaklade pridno varovali še naprej. Enako seveda velja tudi za nas! Hvala da ste me brali in se vidimo v službi.