RAZISKOVANJE MEIOFAVNE

 

KDO SMO

 

Dr. Mateja Grego

Janez Forte

 

 

  

SODELOVANJA

 

Dr. Marleen De Troch (Univerza v Gentu, Belgija)

Dr. Bettina Riedel (Univerza na Dunaju, Avstrija)

Dr. Michael Stachowitsch (Univerza na Dunaju, Avstrija)

 

 

cv raziskave 70x70

 

 

 

RAZISKOVALNO PODROČJE

Na Morski biološki postaji se že vrsto let (od 1976) ukvarjamo s področjem meiofavne. Gre za bentoške nevretenčarje velikostnega razreda od 38 µm do 1 mm, zastopane s skoraj vsemi živalskimi debli; najdenimi v morju, predvsem pa je to združba glist in harpaktikoidnih rakov. Zaradi hitrega razmnoževalnega cikla in kratke življenjske dobe, so predstavniki meiofavne primerni kot indikatorji onesnaženja, tudi zato, ker igrajo ključno vlogo pri razgradnji detrita in s tem vplivajo na kroženje hranilnih soli in energije.

 

Poleg ekologije harpaktikoidih rakov, od leta 2006 dalje izvajamo tudi laboratorijske eksperimente z uporabo stabilnih izotopov (13C) za sledenje po prehranskem spletu (naravna izotopska sestava in z bogatenjem v laboratoriju).

 

Raziskave meiofavne so fokusirane predvsem na štiri področja: 

§  vpliv ribogojnic na meiofavno, 

§  meiofavna v prehranskem spletu, 

§  vpliv anoksij na meiofavno in

§  biogeografija harpaktikoidnih rakov.

 

 

 

 

 

DRUGE AKTIVNOSTI

 Z avstrijskimi partnerji smo sodelovali pri projektu, “Low dissolved oxygen events in the Northern Adriatic: in situ experimental insights into benthic responses before, during and post-anoxia”. Naša vloga je bila oceniti vpliv anoksij na bentoško meiofavno. Najprej smo primerjali dve metodi barvanja meiofavne – z nevitalnim, klasičnim, barvilom Rose Bengal in z vitalnim barvilom CellTracker Green. Slednje se je izkazalo za veliko primernejše pri študijah anoksije, saj je bilo opaziti manj preživelih osebkov po kratki anoksiji, kar nismo zaznali z navadnim Rose Bengalom, ki obarva tudi tkivo (nedavno) preminulih živali. Pri projektu smo ocenili prehranjevanje bentoških živali med hipoksijo z uporabo stabilnih izotopov (s 13C obogatene diatomeje). Hranjenje pri osebkih, ki so sicer med kratko anoksijo preživeli, je bilo po padcu kisika prekinjeno. Ugotavljali smo tudi in situ odziv harpaktikoidnih ceponožcev na različno dolga obdobja anoksij – tedensko, mesečno, dvomesečno in letno. Že v tednu dni brez kisika abundanca harpaktikoidnih rakov drastično upade (iz 198 ±57.3 na 56.3 ±11 osebkov na 17 cm2). Prav tako diverzitetni indeksi pokažejo zmanjšanje vrstne pestrosti, po anoksiji prevladujejo le vrste iz družine Cletodidae, ki so sposobne preživeti tudi dvomesečno anoksijo (vendar le par osebkov). Ta družina harpaktikoidnih rakov ima oz. je imela pomembno vlogo po anoksijah, ki so v preteklosti večkrat prizadele Severni Jadran, saj predstavlja zasnovo za novo združbo.

 

 V okviru 6.op. ECASA (Ecosystem approach to sustainable aquaculture), smo ugotavljali 'Vpliv ribogojnic na meiofavno v Piranskem zalivu'. Pokazalo se je, da je pod kletkami ribogojnice prisotna taksonomsko, vendar ne biomasno, osiromašena združba meiofavne. Vpliv ribogojnice je zaznati do nekaj deset metrov od kletk; najdlje v smeri severovzhod, na kar vplivajo prevladujoče smeri tokov. Pestrost harpaktikoidih rakov je najnižja pod ribjo kletko, od tu pa narašča v smeri proti kontrolni točki (100 m od ribogojnice). Pod kletko je več kot 75 % harpaktikoidih ceponožcev predstavnikov ene vrste iz rodu Bulbamphiascus. Dokazali smo, da imajo predstavniki te vrste pod ribjimi kletkami visoko telesno maso, statistično značilno višjo od vrst harpaktikoidnih rakov, ki so prisotni na kontrolni postaji. Vrsto smo delovno poimenovali Bulbamphiascus sp. 1 in je zaradi njene dominantnosti pod ribogojnico dober indikator organske obremenitve. Prisotnost ribogojnice vpliva tudi na izotopsko sestavo sedimenta in živali pod kletkami. Vrednosti δ13C v organski snovi sedimenta pod ribogojnico so nižje (-24,4 ‰) v primerjavi s kontrolno točko, oddaljeno 100 m od ribjih kletk (-21,8 ‰). Gliste in harpaktikoidi imajo, podobno kot organska snov v sedimentu, tudi nižje vrednosti δ13C pod ribjo kletko v primerjavi s kontrolno postajo.

 

 

 Za ciljnega raziskovalni projekt, “Raziskovanje bioloških in ekoloških značilnosti ter sezonske dinamike nekaterih gospodarsko pomembnih vrst rib v Portoroškem ribolovnem rezervatu” smo ugotovili, da je v Portoroškem ribolovnem rezervatu največja gostota rib prav v okolici ribogojnice, saj strukture mrež in ekskrementi ribogojnice privlačijo prostoživeče ribe. Z analizo vsebin želodcev rib smo dokazali, da se zlati cipelj (Liza aurata) in brancin (Dicentrarchus labrax) v toplem delu leta hranita tudi z meiofavno. V želodcih divjih brancinov je bil vedno prisoten tudi delež ribje hrane - peletov, s katerimi hranijo gojene brancine, medtem ko se ciplji nikoli niso hranili s peleti iz ribogojnice. V ribogojnici gojijo brancine, zato bomo z genetskimi analizami tkiva brancinov potrdili ali gre za predstavnike »divje« populacije ali so ujeti brancini ušli iz kletk. 

 

 

 

 

NAJPOMEMBNEJŠE OBJAVE

Povezave na publikacije:

http://www.biogeosciences.net/11/281/2014/bg-11-281-2014.pdf

http://www.biogeosciences.net/10/4565/2013/bg-10-4565-2013.pdf

http://www.biogeosciences.net/10/4259/2013/bg-10-4259-2013.pdf

http://www.medit-mar-sc.net/index.php/marine/article/view/450/399

http://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00227-010-1454-0

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0025326X09001283

 

 

 

FOTOGALERIJA

Fotografije: M. Grego, razen leboratorijski eksperiment s korerji – V. Bernetič