Kostarika - drugo javljanje

Spoznajte skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov s poudarkom na nižinskem deževnem gozdu.

NIB - fotoreportaža iz raziskovalno/dopustovalnega potovanja po Kostariki.

---

Nižinski tropski deževni gozd okoli postaje La Gamba

Napočil je dan, ko smo naposled vstopili v ekosistem ki smo ga vsi nestrpno čakali. Nižinski tropski deževni gozd. Ker je bil dan namenjen polnjenju baterij za dolg pohod ki naj bi ga opravili naslednji dan, smo pozornost namenili spoznavanju tega najbolj raznolikega kopenskega ekosistema v bližini naše postaje. Začeli smo na gozdnem robu, kjer je Werner nastavil feromone ki privabljajo čebele, ki oprašujejo orhideje (orchid bee). Zelo kmalu so se na robčku prepojenem s feromoni začeli zbirati samci in nabirati parfum.



Sledil je vzpon na bližnji greben, kjer smo se seznanjali z najbolj pogostimi rastlinskimi družinami v tem gozdu kjer je na enem hektarju tudi do 170 drevesnih vrst. Predvsem so za ta gozd značilne raznorazne palme (45 vrst), ovijalke in velika stara drevesa z ogromnimi opornimi koreninami. Spoznali smo, da ima večina listov rastlin ošiljene konice listov, da po njih lažje odteka voda. Ker so rastline v glavnem zimzelene imajo velike težave z listno obrastjo, ki je še večja če se na listih zadržuje voda. Seveda ni manjkal tudi zoološki del s številnimi pticami, plazilci, žabami in insekti.

Po vrnitvi v postajo in kosilu, nam je Werner podrobno razkazal še postajo s svojim čudovitim vrtom, ki privablja raznorazne živali, številnimi sadnimi rastlinami, laboratorijem kjer redno delajo študenti in mladi raziskovalci in ostale prostore. Po ogledu vrta smo se odpravili še na poznopopoldanski sprehod po strugi bližnjega potoka v upanju da naletimo na kakšno kačo ali sesalca, vendar tokrat nismo imeli sreče. Imeli pa smo srečo in prvikrat videli nacionalno žival Kostarike, žabo rdečeokico (Agalychnis callidryas).


Večer je bil še posebej zanimiv, saj so avstrijski študenti na postaji organizirali zabavo v bližnji vasi La Gamba, kjer smo se prepustili latino ritmom in pivu.

---

Rio Bonito in Golfo Dulce

Današnji dan je okronal dolg pohod iz tropske postaje La Gamba, vse do tako imenovanega Sladkega Zaliva (Golfo Dulce) na Pacifiku. Vse skupaj okoli 15km hoje skozi primarni deževni gozd. Pot smo začeli zgodaj, kot nam je zdaj že v navadi, tore job 6h zjutraj. Po začetnem vzponu skozi star sekundarni gozd (gozd, ki je nastal po opustitvi intenzivni rabi zemljišč), smo se spustili do doline reke Bonito, ki leži v srcu deževnega pragozda. Sledil je prekrasen pohod po strugi reke, kjer smo zaradi zgodnje ure lahko občudovali predvsem zelo pestro aviofauno. Reko smo prečkali 29 krat, da smo prišli do edine rangerske postaje v nacionalnem parku Piedras blancas (bele skale), katerega del je tudi gozd okoli postaje La Gamba. Tu smo se prvič srečali tudi s t.i. leaf-cutter ants, mravljami ki režejo liste dreves in jih prenašajo po dolgih “avtocestah”. Po kosilu na kontrolni točki nacionalnega parka smo se odpravili proti “največjemu drevesu kar smog a videli v življenju” po besedah Wernerja Huberja. Izkaže se, da je to tudi res. Gre za 200-300 let staro ceibo, s premerom debla 32m iz katere visijo liane na katerih smo se veselo guncali. Brez večjih težav smo se fotografirali po eno samo korenino tega res mogočnega in častivrednega drevesa. Pohod nas je vodil skozi sekundarni gozd, ki je nastal na stari in opuščeni plantaži kakava, nakar smo se povzpeli skozi golosek na katerem smo se pošteno zadihali in omočili majice, saj je sonce močno pripekalo. Na vrhu grebena smo zopet vstopili v primarni gozd in se počasi začeli spuščati proti morju. Na poti se nam je nasmehnila sreča in opazili smo dve skupini opic, rumenonoglave kapucinke in črne vriskače, skoraj pa smo stopili tudi na oranžno polžarko, majhno kačo ki pa človeku ni nevarna. Po težavnem in drsečem spustu smo prišli do pacifiške obale, kjer smo si hitro privoščili nekaj kokosov. Tu pa uspeva še en zelo zanimiv ekosistem in sicer močvirski obalni gozd, kjer prevladujejo drevesa Pterocarpus officinalis, ki vzpenjajo iz brakičnih jezerc, le nekaj metrov stran od peščene obale s kokosovimi palmami. Cilj je bil tik za močvirskih gozdom, v čudovito urejenem vrtu dveh Američanov ki že 40 let bivata na obali Sladkega zaliva. Čas je bil za zasluženo kopanje in čiščenje potu in blata. Nad nami so letale in kričale are (Ara macau), kmalu pa je začelo tudi močno deževati. Dež pa ni ustavil Wernerja, da bi nam razkazal še vrt, ki pa je bil spet nekaj posebnega. Največ zanimanja je požel t.i. čudežni sadež, ki spremeni okus, tako da vse kislo postane sladko in tako smo se veselo sladkali z limonami! Ob 16h so nas prišla iskat dva čolna s katerima smo se odpeljali proti Golfitu, mimo obal kjer se deževni pragozd spušča do meje morja. Spet smo lahko občudovali raznorazne ptice, med njimi modronoge strmoglavce iz Galapagosa in rjave pelikane. Super dan, ki ga ne bomo pozabili!