04 feb
Odprava v Kostariko 2020 - 5. javljanje

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

 

Odprava v Kostariko 2020
-
peto javljanje



On assignment – zadnji dan v La Gambi


Mineva zadnji večer na postaji v La Gambi. Naša odprava se je prevesila v drugo polovico, TV ekipa pa gre z nami le še za tri dni v Zaliv Drake v Nacionalni park Corcovado. Za študente sta bila zadnja dva dneva namenjena bolj osebnemu raziskovanju La Gambe – ptičem, metuljem, nočnim žuželkam, rastlinam. Spoznali pa so tudi, kako poteka vsakdanje življenje prebivalcev vasice La Gamba. Po ogledu pogozdenega pašnika, ki se je v osmih letih spremenil že v kar lep sekundarni gozdiček, ki bo postal del biološkega koridorja COBIGA, so se lahko osvežili v prelepem slapu sredi gozda. Dan so nadaljevali v pekarni v vasi, ki je last glavne kuharice na postaji, kjer nam je za kosilo pripravila tradicionalne pice in karamelne kornete. Kupili smo tudi nekaj nakita, ki ga vaška dekleta izdelujejo iz semen lokalnih rastlin.



Po kosilu pa smo odšli še na plantažo kakava, kjer je don Ovidio študentom razložil, kako si lahko pripraviš čokolado, kar neposredno s kakavovčevih semen. Uspešen poskus izdelave čokolade se je končal v čokoladnem fondiju z bananami. Mmmm!





Anja in Bernard pridno beležita biodiverziteto tukajšnjega območja in poskušata zbrati čim več tudi drugega material, ki ga lahko dobita od tukajšnjih strokovnjakov. Med njimi je drugi upravljalec postaje, dr. Antonom Weissenhoferjem. V La Gmabo je prišel za nekaj dni, da je uredil še zadnje formalnosti z nakupom še enega pašnika, ki naj bi po pogozditve postal del biološkega koridorja COBIGA. Razkrili smo jima tudi skrivnosti Valle Bonito, ki sta jih z navdušenjem in potrpežljivostjo, nujno pri terenskem delu, prelila na filmske kartice. Kaj sta posnela, naj do premiere filma ostane skrivnost, fotografije pa vam povedo, kako poteka njuno delo.

Zadnji dan smo ju odpeljali v hribe nad posestvo, kjer je pred časom postaja kupila veliko, nekoč pašnikom namenjeno območje – Finca Alexis. Na njej so postavili hišo, kjer lahko prespi do osem ljudi. Namenjena naj bi bila predvsem raziskovalcem tega območja. Stalno na njej živi Elias z ženo, čez dan pa se mu pridruži še nekaj delavcev iz bližnje vasi.

Ker smo iz La Gambe odšli že ob šestih, smo dobili odličen zajtrk kar na posestvu. Posnela sta intervju z Wernerjem in kako zasajajo drevesa, nato pa smo se odpravil po zares strmem pobočju skozi primarni deževni gozd do še enega džungelskega potoka. Morda se sliši idilično, a pot vsaj za Bernarda ni bila niti najmanj enostavna, saj je s sabo tovoril več kot 20 kg opreme. A pot se je vseeno izplačala – posnela je nekaj zares lepih gozdnih detajlov, enega najlepših slapov in tolmunov in tudi tisto, zaradi česar smo se lotili tega podviga – žabice podrevnice (Oophaga granulifera). Po še hujšem vzponu kot spustu, predvsem seveda za Bernarda, nas je na posestvu pričakalo kosilo in čopasti kolibri, ki mu tukaj rečejo koketa (Lophornis helenae). Bernarda je zelo razveselil tudi obilen popoldanski dež, saj se za film o tropskem deževnem gozdu taki pravi deževni prizori seveda spodobijo.