Navsezgodaj smo jo ponovno mahnili na Playa San Josecito — tokrat smo se odpravili na 10 km dolgo pot peš po zelo zanimivem obrežnem gozdu. Bernardu smo svetovali naj raje s sabo vzame le malo kamero, a trmasto si je oprtal svoj 25 kilogramski nahrbtnik z željo, da pred odhodom domov posname še are. Ena je bila tam že na prejšnjem obisku Playa San Josecito, a je odletela preden je uspel pripraviti kamero. Odločitev se je vsekakor izplačala. Že na prvem kilometru je uspel ponovno posneti vriskače, na naslednjih pa nekaj kičastih prizorov tukajšnje obale. Ko smo prispeli do ustja Rio Claro in so se študenti z veseljem ohladili v njenih tolmunih, Tom je poskusil pod vodo posneti nekaj rib, Bernard pa je izkoristil priložnost in iz največje možne bližine posnel igranje kapucink. Pri naslednji reki se je odločil, da bo končno naredil zares dober posnetek baziliska (Basiliscus basiliscus). To smo v zadnjih dneh že ugotovili, da če se zares odloči, to tudi naredi.

In zdaj so zares ostale iz nenapisanega seznama želenih živali le še are (Ara macao), a ob prihodu na Playa San Josesito ni bilo tam nobene. Do prihoda čolna, ki naj bi nas odpeljal nazaj v Drake je bilo še dovolj časa, ki smo ga izkoristili z metanjem v res velike valove, malico ali preprostim počivanjem pod palmami. Le Bernard je žalostno gledal v krošnje obalnega mandlja (Terminalia catappa), katerega plodovi so najljubša hrana ar. Naš čas se je že skoraj iztekel, ko zaslišimo znani krik, ki je oznanil prihod para papig natančno nad obrežni mandelj, kjer je bila postavljena kamera. In v naslednjih petnajstih minutah je Bernard uspel narediti posnetke, ki so mu na široko raztegnili nasmeh in uspešno pripeljali misijo filma do konca, ki mu je pred večerjo dodal le še sončni zahod.

Nadaljevanje naše poti proti severu je bilo tokrat po morju, zato smo prtljago v zgodnjem in še temnem jutru spravili na obalo in jo še kar uspešno v nekaj poskusih v velikih valovih spravili na čoln. Vanj se je želel vkrcati tudi lokalni pes, ki je našo skupino posvojil že takoj ob prihodu, in nato še kar nekaj časa plaval za odhajajočim čolnom.

Ocean smo kar hitro zapustili in vpluli v ustje Rio Sierpe. Reke je ogromna in v prvih jutranjih žarkih prelepa. Na njenih bregovih je največje rastišče mangrov v Kostariki. Uživali smo v pogledih nanje, naš čolnar nam je pokazal nekaj lenivcev, potuja, udava.

Cvet in plod mangrove Pelliciera rhizophorae, ki je tudi živorodna, saj njeno seme kali neposredno na drevesu.

Po kakšni uri vožnje smo pristali v kraju Sierpe, kjer nas je čakal avtobus z našim starim znancem, šoferjem Rafo in pa taksi, ki bo na letališče v San Joseju odpeljal Anjo in Bernarda. Kar težko se poslovimo od njiju, saj sta postala prava člana naše ekipe in le veselimo se lahko materiala, ki ga iz Kostarike neseta domov.

Še zadnja skupna slika in treba se je posloviti

Pred nami pa je še dolg dan, v katerem potujemo na sever v vedno bolj suho tropsko območje Kostarike. Ustavimo se na plantaži banan, v Haciendi Baru, kjer spet vidimo triprstega lenivca in veliko iguan, pri ameriških krokodilih (Crocodylus acutus) v kraju Tarcoles in se dodobra posladkamo v bližnji »mangolandiji«, prodajalni sadja, ki je trenutno najbolj založena z mangi, saj je sezona na višku.Na celotnem območju parka smo spet srečali opice vriskače in brezpalčarke. Tukaj je opic izjemno veliko, saj so plodovi fikusov njihova najljubša hrana. Od ptičev so posebnost škorčevci vrste oropendula montezuma (Psarocolius montezuma), ki imajo na izhodu iz parka veliko gnezdilno kolonijo na enem od dreves.

Pozno zvečer pridemo do naše destinacije za zadnji del naše poti: Haciende Guachipelin, ogromnega posestva v središču suhega tropskega gozda v provinci Guanacaste, ki leži ob robu Nacionalnega parka Rincon de la Vieja.