23 jan
FOTOREPORTAŽA - skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov na Kostariki, piše Timotej Turk Dermastia

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

 

Kostarika - prvo javljanje


Tole bo prvi zapis iz raziskovalno/dopustovalnega potovanja po Kostariki, katerega se udeležujeva jaz in moja mama, oba sodelavca NIB. Strokovna ekskurzija, ki jo organizira Oddelek za biologijo UL v sodelovanju s oddelkom za tropske študije Univerze na Dunaju, za študente zadnjih letnikov prve stopnje in študentov magistrskih programov oddelka za biologijo.

Namen eksurzije pa je seveda spoznavati skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov s poudarkom na nižinskem deževnem gozdu, kjer ima Univerza na Dunaju terensko postajo.

 

Letališke kolobocije in prihod v Kostariko


Po zapletih z letali smo v Kostariko prišli z enodnevno zamudo kot je bilo predvideno. V Amsterdamu preko katerega smo leteli je bilo namreč močno neurje, ki je pustošilo tudi drugod po zahodni Evropi in za seboj pustilo 12 mrtvih. Zaradi neurja je bilo letališče Schiphol v času ko smo bili mi tam zaprto in naše letalo za Atlanto je imelo 5 ur zamude. Zaradi te zamude smo nato v Atlanti po 10 urnem letu zamudili povezavo s San Josejem v Kostariki in smo bili v Atlanti primorani prespati. Atlanta, ki je sicer glavno mesto ameriške zvezne države Georgia je bila pokrita s snegom kar je izredno nenavadno za to južno ležeče mesto. Letalska družba nam je za kompenzacijo priskrbela hotelske sobe s 50% popustom kar pa je bila jalova tolažba za izgubljen dan v Kostariki. Vseeno smo se po dodatnih kolobocijah s prevozom v hotel nastanili in okoli ene ure zjutraj za nekaj ur zaspali, preden smo se morali spet vrniti na letališče. Vendar pa zaradi velikosti naše skupine (18 študentov, 3 profesorji in trije spremljevalci) letalska družba ni morala priskrbeti sedežev za jutranje letalo v San Jose, zato smo se usedli na letalo za severnejšo Liberio. Po prihodu v Liberio so nas tam čakali avtobusi, ki so nas pripeljali v San Jose, kjer pa nas je čakal naš lokalni/avstrijski gostitelj in sodelavec Univerze na Dunaju dr. Werner Huber. Werner je soustanovitelj tropske raziskovalne postaje v La Gambi in ima Kostariko v malem prstu, saj že od leta 1993 redno obiskuje to državo in tu preživi tudi do pol leta. V San José smo prišli šele okoli 8h zvečer torej s skoraj 24 urno zamudo. Pričakovali smo, da bomo zaradi ure tam tudi spali, vendar pa nas je Werner hitro presenetil da nas čaka še 4 ure vožnje do prelaza Cero de la Muerte in prenočišča La Georgina, kjer bi morali tisti dan tako ali tako spati. Okoli polnoči smo tja tudi prišli utrujeni od dolge poti.




Višinski vlažni deževni gozd, paranó in prihod v La Gambo


Cero de la Muerte leži na 3100m nadmorske višine in temu primerne so tudi temperature. Čeprav se nahajamo v tropih se ponoči tu temperature spustijo tudi pod ničlo, čez dan pa redko presegajo 20°C. Tokrat ni bilo tako hladno, vseeno pa temperatura ni bila višja od 10°. Tropi pa pomenijo tudi ogromno vlage, zato je občutek hlada večji. Zaspali smo pod trojnimi dekami v mrzlih in preprostih, a vendarle prijetnih sobah, srečni da smo končno v Kostariki. Zjutraj nas je čakalo raziskovanje okolice. Zaradi posebne klime, torej visoke nadmorske višine in izjemne vlage, tu uspeva zelo poseben ekosistem. Gre za višinski oblačni deževni gozd (mountain cloud rainforest). Glavna drevesa tega gozda so hrasti. Tu uspevata dve vrsti (Quercus costaricensis in Quercus copeensis), glavna posebnost pa je epifitska obrast teh dreves. Razlog za to je izredna vlaga in stalna dostopnost vode tudi visoko v krošnjah. Glavni epifiti so raznorazne bromelijevke, orhideje, praproti, lišaji in mahovi. Značilne za višinski oblačni gozd so tudi drevesaste praproti. Po zajtrku v La Georgini kjer smo lahko ob rižu s fižolom (arroz pintó) in jajci občudovali kolibrije ki so nabirali nektar, smo se spustili v ta čudovit gozd z namenom da ga pobližje spoznamo in morda ozremo najsvetejšo ptico azteškega ljudstva, čudovitega kvecala. Po slabi uri hoje se nam je sreča tudi nasmehnila in vse tegobe letališča in potovanja so bile v trenutku pozabljene. Nato smo se vrnili nazaj proti Georgini, kar se je izkazalo za kar naporno saj je hoditi v hrib na 3100m, utrujen od potovanja kar težka naloga. Ko smo prisopihali do vrha nas je čakal avtobus, ki nas je pripeljal še malo višje, na 3400m. Tu je v Kostariki gozda meja in nad njo se nahaja tako imenonovan parano. To je ekosistem, primerljiv alpskemu pasu. Glavno rastje je nativni bambus in kar nekaj rastlin iz podobnih družin kot v naših alpah. Dnevna temperaturna nihanja v tem območju so izjemna in fauna in flora je temu primerno prilagojena. Bilo je oblačno, megleno in vlažno, zato smo bili kmalu mnenja da je prišel čas da se spustimo za 3000m in končno vstopimo v vročino ter krenemo proti La Gambi. Na poti smo se ustavili še na plantaži sladkornega trsa, plantaži ananasi in opravili obvezen postanek pri prodajalni sadja, kjer nam je Werner razkril vse barve in okuse lokalne pridelave. Še posebej smo si zapomnili gunabano in pa caimito (Annona muricata), ki sta zares lokalno sadje. V La Gambo smo prišli zvečer in po večerji nas je takoj čakal nočni izlet okoli postaje. Čeprav smo bili utrujeni, so nas noge takoj nehale boleti in oči niso bile več zaspane, saj so nas v hipu prevzeli zvoki deževnega gozda. Od gekonov, žab, ptic, škržadov in nešteto drugih žuželk. Po sprehodu smo vsi sladko zaspali in že sanjali o naslednjih dneh.





Don Robert, San Vito in Manu


Zjutraj smo vstali ob 6h, že uro pred zajtrkom zato da bi lahko občudovali jutranji ptičji vrvež in obvezne jutranje goste, velike glodavce agoutije. Po zajtrku smo se usedli na avtobus in se odpeljali proti meji s Panamo. Kmalu smo se ustavili pri Don Robertu, ameriškemu upokojencu ki je nekoč delal za United Fruit Company v Kostariki, odkar pa je upokojen pa v Riu Claru neguje ogromen botanični vrt . Gospod Robert v sodelovanju z Wernerjem nam je pokazal nekaj lokalnih botaničnih posebnosti, pa tudi kakšnih iz drugih koncev sveta. Največ zanimanja je verjetno poželo tako imenovan lipstick tree (Bixa orelana), ki ima semena z izrazitim rdečim barvilom s katerim smo se veselo ličili. Zanimivo pa je bilo nabiranje jackfruita (Artrocarpus heterophyllus), saj je Werner na vsak način želel dobiti zrelo sadje. Za to je bilo treba opletati s 15m rezilom. Na koncu nam je vendarle uspelo in lahko smo se sladkali z že malo fermentiranim sadežem. Od Don Roberta smo se poslovili in povzpeli na 1300m v področje San Vito od koder smo dobili odličen razgled na Sladki zaliv (Golfo Dulce), plantaže oljnih palm in v daljavi do Paname. Tu smo obiskali tudi botanični vrt Wilson, kjer smo se seznanili z najpomembnejšimi lokalnimi družinami rastlin, kot so helikonije, bromelije, ingverjevke in palme. Po zanimivem sprehodu skozi vrt smo se zopet spustili do nižin kjer smo se ustavili v zapuščeni restavraciji Manu, kjer je jezerce v okolico katerega se vsak večer vračajo vodne ptice spati. V kakofoniji zvokov in vrvežu smo opazili kravje čaplje, ibise, arhinge… Po jezercu pa so plavali kajmani. Polni vtisov smo se vrniliv La Gambo kjer smo ob hitrem sprehodu opazili tudi prvo strupenjačo – suličarko (Bothrops asper). Dan popoln, se že veselimo naslednjega.