---

V naslednjih treh tednih se vam bom oglašala z naše letošnje odprave v Kostariko, kamor s Tomom Turkom hodiva s študenti biologije na Biotehniški fakulteti že od leta 2012.

Spet smo v La Gambi v Kostariki, na raziskovalni postaji Univerze na Dunaju v osrčju edinega še ohranjenega primarnega pacifiškega deževnega gozda. Po toliko letih obiskov postaje se zdi, kot da smo prišli v svojo počitniško hišico, le da je ta vedno bolj zaraščena, študentski obrazi vedno mlajši in mi imamo kakšno gubico več. Pot do postaje se je začela v glavnem mestu Kostarike San Joseju, od koder smo se povzpeli visoko v gore osrednje gorske verige Cordillera Central, dela verige gora, ki oblikujejo hrbtenico Severne, Srednje, Južne Amerike in Antraktike. V kostariškem delu verige so štirje visoki vulkani: Poás (2708 m), Barva (2906 m), Turrialba (3340 m) in najvišji Irazú (3432 m), na katerega smo se tudi povzpeli. Vulkanski krater je zapolnjen z vodo, ki je s svojo živo turkizno barvo čudovit kontrast črnemu vulkanskemu pesku. Naš gostitelj, dr. Werner Huber, je študente seznanil z geološko zgodovino območja in z nekaj najznačilnejšimi rastlinskimi vrstami, ki uspevajo v tem surovem okolju. Čeprav dokaj toplo, pa nas je na visoko nadmorsko višino opominjala kratka sapa, ki je oteževala naš sprehod po okolici kraterja. Z Irazúja smo imeli lep pogled na sestrski vulkan Turrialba. Ta je dejaven in lahko smo opazovali njegovo dimno predstavo.

Z Irazúja smo se spustili v Valle Cental in obiskali staro prsetolnici Kostraike — Cartago. O biskali smo osrednjo tržnico, kjer so študenti lahko uživali v okušanju dvajsetih različnih vrst tropskega sadja in na koncu celo poskusili znameniti kostariški rum v lokalnem baru.

Pot smo nadaljevali do gorske verige Cordillera de Talamanca, ki se širi od v jugovzhodnega dela Kostarike do zahoda Paname. Gozdna meja je v Kostariki na višini 3400 m. Nad njo je ekosistem parano. Ekstremnim nihanjem nočnih in dnevnih temperatur v paranu sta dobro prilagojeni tako favna kot flora območja. Noč smo preživeli na najvišji točki kostariške interameriške avtoceste, ki pelje od Aljaske do Ognjene zemlje, na Cerro de la Muerte v gostišču La Georgina. Ime kraja pomeni “gora smrti”, saj je v preteklosti prečenje gorske verige trajalo od tri do štiri dni s konji ali peš in je veliko potnikov na poti podleglo mrazu. A tudi to se spreminja. Cerro de la Muerte je danes zlahka dosegljiv po cesti; od našega prvega obiska, ko je tudi nas pošteno zeblo, pa je vsako leto topleje — letos smo bili na mraz kar preveč pripravljeni in v resnici nismo potrebovali toliko toplih oblačil. Tudi o značilnem dežju letos ni bilo ne duha ne sluha, tako da je bil jutranji lov na svetega ptiča Aztekov – kvecala v grapi višinskega deževnega gozda razsvetljen s soncem. Kvecala tokrat nismo videli, smo pa prvič tu gori v živo srečali tapirja in ponoči slišali zavijanje tropa kojotov. Lastnik La Georgine, don Marco, je okoli gostišča zasadil veliko rastlin, katerih cvetovi privabljajo kolibrije, tako da smo letos opazovali njihovo hranjenje z nektarjem (in seveda posledično opraševanje) “v živo”, namesto na krmilnicah, kot med prejšnjimi odpravami.

S prevoja na Cerro de la Muerte smo se spustili v dolino reke El General, kjer smo obiskali eno redkih vasic s prvotnimi prebivalci Amerike — Indijance Boruca. Znnai so kot izdelovalci mask, ki jih pripravljajo za Festival hudičev (Fiesta de los Diablos) in imeli smo srečo, da smo bili tam prav v času festivala. Resnici na ljubo pa vse skupaj izgleda še kar žalostno — vasica potopljena v kupe smeti, plastike in alkohola. Z zgodovino Kostarike so se študenti seznanili v kraju Palmar. Ogledali smo si znamenite granitne krogle, ki so jih prvotni prebivalci izdelovali v času od leta 300 do 1550 in z novejšo zgodovino, povezano z United Fruit Company, plantažami banan v Kostariki, migracijami plantažnih delavcev iz Nikaragve in posledicami odhoda UFC za današnjo restavracijo plantaž nazaj v deževni gozd.

Na poti do La Gambe smo na stojnicah s sadjem uživali sadne sladkosti in se seznanili s pridelavo sladkornega trsa in ananasa. Zvečer smo končno prispeli na postajo, kjer nas je, kot se za deževni gozd spodobi, pričakal obilen dež, ki je prenehal padati šele pozno ponoči. Obilna vlaga pa je prispeval k temu, da so se študenti že prvi večer srečali z najznamenitejšo kostariško živaljo – malo žabico rdečeokico. In kar je sledilo, je bila le še pika na I — nič ni lepšega kot po napornem dnevu zaspati ob zvokih deževnega gozda.