Naše življenje na postaji La Gamba je že prešlo v dnevno rutino. Vstajamo pred šesto uro zjutraj, da lahko do popolnosti izkoristimo dan in se ob gongu iz kuhinje zberemo ob vabljivem zajtrku z obvezno kostariško kavo, pintom (riž s črnim fižolom), svežimi sokovi iz lokalnega sadja in seveda tudi samo sadje, odtrgano z bližnjih dreves (da omenim le posebnosti).

Prvi dnevi so bili namenjeni predvsem spoznavanju življenja in projektov na postaji — kot je npr. finca modelo (poskusna kmetija), kjer vzgajajo sadike lokalnih dreves. Te nato uporabijo za pogozdovanje pašnikov, s čimer gradijo koridor za divje živali, katerih življenjski prostori so bili zaradi izsekavanja gozda prekinjeni. In z veseljem ugotavljajo, da so se številne živali, kot so agutiji, pekari, opice in celo jaguar, že vrnile.

Seveda smo naredili že prve krajše izlete v deževni gozd v okolici postaje — le toliko, da so vsi, ki so prvič z nami, prišli na okus.

Na postaji se je odvilo že tudi prvo tradicionalno prvenstvo v namiznem tenisu, ki je bilo seveda zelo internacionalno — sodelovali so tekmovalci iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške in ZDA, v veliki finale pa sta se uvrstila dedka Werner in Tom, ki je tokrat nastopal za Turčijo. Seveda pa je, tako kot vedno, zmagal Werner.

Danes pa smo odšli na prvo pravo ekspedicijo. Ne le da smo vstali še v popolni temi, ta je še kar trajala, ker je že ponoči zmanjkalo elektrike in naj je pred deveto zjutraj ne bi bilo. A nekako smo se znašli in se nato povzpeli skozi gozd na greben in se z njega spustili v Valle Bonito, po kateri teče Rio Bonito. Dolina je zares vredna svojega imena (bonito v španščini pomeni lep),v jutranjem pršcu in meglicah je bila še malo bolj mistična kot se je spominjam.

Je pa tudi voda zelo visoka, saj je za sušno dobo, ki je sedaj, kar precej padavin. Po dolini večinoma lahko hodiš le po vodi, na srečo pa je ta prijetno topla in to ne povzroča prav nobenih težav.

Ob seznanjanju z novimi rastlinami in ptiči po kakšnih dveh urah pridemo do vhoda v Nacionalni park Piedras Blancas, ki ščiti deževni gozd in pacifiško obalo Sladkega zaliva (Golfo Dulce). Lahkotno obutev za brodenje po reki zamenjamo za pohodne čevlje, se vpišemo v knjigo obiskov (in tisti, ki smo tu že bili, v njej z veseljem pogledamo naše prejšnje vpise) in že ponovno vstopimo v gozd.

Po kakšnem kilometru ali dveh pridemo do najznamenitejšega drevesa v parku — veličastnega kapokovca (Ceiba pentandra). Sledi obvezno guncanje na lijanah, pritrjenih na drevo. Seveda se zelo razveselimo opic kapucink, katerih velika družina se igra v krošnjah.

Po črnem obalnem pesku imamo le še kakšen kilometer ali dva do naše končne postaje — Hiše orhidej, domovanja dveh Američanov, dostopnega le po morju ali po naši celodnevni hoji. Hiša stoji sredi čudovitega vrta z vsemi najznačilnejšimi kostariškimi rastlinami: obvezno se najemo kokosov, preizkusimo kako glikoprotein mirakulin iz plodu rastline Synsepalum dulcificum spreminaj okus, npr. kislih limon v izjemno sladke, ali si pordečimo ustnice z anatom, barvilom iz voskastega ovoja drevesa šminke (Bixa orellana), ki ga uporabljajo tradicionalne kuhinje Srednje in Južne Amerike ter Karibov.

Še skok v topli Pacifik in že je po nas prišel čoln. Vkrcanje je kar podvig, saj moramo v čoln neposredno iz vode, ki pa je izjemno razburkana in valovi so res velikanski. Nič manj razburkana ni niti vožnja, a to, da smo premočeni do kože z ničemer ne pokvari prelepega dne, ki je za nami.