11 feb
Odprava v Kostariko 2020 - 9. javljanje

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

 

Odprava v Kostariko 2020
-
deveto javljanje



Med davitelji in kodrogrivci


Smo na nam povsem neznanem območju na obrobju Nacionalnega parka Rincon de la Vieja, imenovanega po delujočem vulkanu, ki je visok 1916 m in ima na pobočjih veliko fumarol in vročih vrelcev. Ime vulkana pomeni »Starkin kot« in se nanaša na lokalno legendo o princesi in njenem ljubimcu. Slednjega je princesin oče vrgel v krater, ko je slišal za njuno ljubezensko razmerje. Po dogodku je princesa odšla živet na rob kraterja, kjer je tudi rodila sina. Da bi ta bil lahko skupaj z očetom, ga je vrgla v krater. Sama je nato živela samotno življenje na vulkanu in naj bi pridobila veliko zdravilno moč.

Vulkan Starkin kot
Vulkan Starkin kot

Fumarole

Za razliko od skoraj večine našega potovanja smo se zbudili v jasno in prijetno sveže jutro. Rafa nas je takoj po zajtrku odpeljal na vhod v park.


Vstopili smo v kar malo mistični gozd, katerega vodilne vrste so hemiepitski figovci davitelji. Daviteljske navade ima več različnih vrst dreves iz rodu Ficus. Te rastline začno svoj življenjski krog kot epifiti. Njihova semena, ki jih raznašajo ptiči, kalijo v krošnjah dreves, od koder nato proti tlom poženejo zračne korenine. Te obdajo gostiteljsko drevo in ko tla dosežejo, se vanje ukoreninijo. Drevo pa sočasno z obkrožanjem gostiteljskega drevesa z zračnimi koreninami, raste tudi navzgor proti svetlobi. Zračne korenine se med sabo zrastejo in gostitelja tako »davijo«. Gostitelj velikokrat odmre zaradi »davljenja« in kompeticije za svetlobo. Na tak način davitelj postane votlo drevo. Davitelji pa lahko kalijo in rastejo tudi kot samostojna drevesa, neodvisno od opore gostitelja.

Davitelji

Del območja je savanski, z veliko agavami, epifitskimi bromelijami, kaktusi.

 



Iz savane smo prišli v popolnoma drugačno pokrajino, ki jo je z ostalimi deli izleta povezovala le odsotnost vlage. Vstopili smo v gozd srednjeameriških hrastov (Quercus oleoides), ki so me s svojimi razvejanimi mogočnimi debli spominjali na ilustracijo iz izdaje Župančičevih Mehurčkov o brezi tankolaski in hrastu kodrogrivcu. Ta hrast je počasi rastoče drevo, ki doseže višino 8 do 15 m. Vednozeleni listi so trdi, veliki od 4 do 10 cm, bledozelene barve in eliptične oblike. Drevo cveti od decembra do maja. Njegov les je izjemno težak.

Quercus oleoides
Quercus oleoides
Po gozdu teče potok, v katerem je veliko zelo vročih vrelcev, s temperaturo vode več kot 50 °C.

Potok in vroči vrelci
Potok in vroči vrelci

Na celotnem območju parka smo spet srečali opice vriskače in brezpalčarke. Tukaj je opic izjemno veliko, saj so plodovi fikusov njihova najljubša hrana. Od ptičev so posebnost škorčevci vrste oropendula montezuma (Psarocolius montezuma), ki imajo na izhodu iz parka veliko gnezdilno kolonijo na enem od dreves.

Ctenosaura similis
Ctenosaura similis

Psarocolius montezuma
Psarocolius montezuma
Pot nam je prekrižala tudi kača, ki je zelo spominjala na kolarnico, a pri večernem pregledu fotografij in primerjavi slike s tistimi na internetu, nismo bili več čisto prepričani, kaj naj bi bila. Tom je sliko poslal svojemu kolegu Mahmoodu Sasa z inštituta Clodomiro Picado v San Joseju. Mahmood je izjemne strokovnjak za kače, inštitut pa eden največji proizvajalcev kačjih protistrupov za Ameriko in Afriko. Že zjutraj je prišel njegov odgovor: kača je nestrupena Scaphiodontophis annulatus, ki posnema koralnice. Je pa izjemno redka na tem območju in Mahmood pravi, da smo imeli zares veliko srečo, da smo jo videli. To smo pač mi, a ne?

In kot se spodobi za provinco Guanacaste, v kateri je Starkin kot, je tukaj veliko dreves vrste gunacaste (Enterolobium cyclocarpum), ki je tudi nacionalno drevo Kostarike.

Enterolobium cyclocarpum
Enterolobium cyclocarpum