12 feb
Odprava v Kostariko 2020 - 10. javljanje

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

 

Odprava v Kostariko 2020
-
deseto javljanje



Suho vroča pot v San Jose, da o veliko testiranja lokalnih voda sploh ne govorimo


Po zgodnje jutranjem izletu in kopanju v enem od številnih slapov, sledi zajtrk in kratka pot do globokega in ozkega kanjona, v katerem so v kamen vklesani petroglifi prvotnih prebivalcev tega območja — Indijancev verjetno iz rodu Chibchan. Petroglifi naj bi bili iz obdobja pred 1200 do 1700 leti.


Seveda ne bi bili mi, če ne bi izvedli tudi zelo slikovitega kanjoninga.


Pot do naslednje postaje — Reserva Biologica Lomas Barbudal je kratka, a že navsezgodaj zelo vroča.


Gozd, ki ga obiščemo je primarni suhi gozd, ki je v primerjavi z deževnim gozdom še bolj ogrožen. Številne drevesne vrste v gozdu so listopadne v suhem obdobju (kar je sedaj), je pa to čas, ko jih veliko cveti.


Značilnost pokrajine so številne lijane.


Zanimivi so tudi kaktusi. Ti so za razliko od deževnega gozda, kjer so večinoma epifitski, tukaj terestični, nekateri med njimi visoki tudi več metrov.


Od živalskega sveta je v tem gozdu veliko opic kapucink, črnih legvanov, trogonov in neomejene količine komarjev.

Slednji nam lep sprehod kar malo zagrenijo, a boleči pike oblaži ponovni skok v gozdni slap.

Pot proti San Joseju je dolga. Malo jo razbijemo le s postanki na stojnici z različnimi vrstami buč — lubenicami, sladkimi melonami, medenimi melonami, dinjami; lokalni tovarni sladoleda, v popolnem prometnem nedeljskem zamašku z nakupom nezrelih mangov s soljo in limoninim sokom, zadnjim sončnim zahodom na Pacifiku in lokalni večerji v restavraciji v kraju Orotina. Pozno ponoči smo ob siju polne lune utrujeni prispeli v naš zadnji dom za zadnja dva dni odprave – hotel Fleur de Lis za »šefe« in gostišče Casa Leon pri našem starem znancu Švicarju Patricku in njegovi kostariški ženi Dini.