V treh tednih smo dodobra spoznali gozdne ekosisteme Kostarike na pacifiški strani, pred odhodom pa smo obiskali še Nacionalni park Braulio Carrillo na karibski strani gorske verige Cordillera Central, med glavnim mestom San José in karibskim pristaniščem Puerto Limón. Park Braulio Carrillo je bil ustanovljen leta 1978 z namenom, da bi preprečili industrijski razvoj območja po izgradnji limonske avtoceste. Imenuje se po bivšem kostariškem predsedniku, ki je pomagal pri razvoju kostariškega kmetijstva in zgradil prvo cesto med glavnim mestom in karibsko obalo.

Iz San Joséja smo se proti parku peljali po limonski avtocesti in malo pred vhodom v park z mosta občudovali združitev Río Sucio z Río Honduras. Slednja izvira le malo više v gozdu in do sotočja priteče še vsa bistra in zeleno modra. Čeprav Río Sucio pomeni umazano reko, pa je njena rjasto oranžna barva povsem naravna in zelo privlačna. Je posledica železovih in žveplovih depozitov z vrelcev na vulkanu Irazú, z začetka naše poti. Kontrast v barvah obeh rek in njuno zlitje sta osupljiva in dobro izhodišče za vstop v park.

Sotočje Río Sucio in Río Honduras

Park deli na dva dela limonska avtocesta, a že korak od nje na eno ali drugo stran se potopiš v zelenje še enega deževnega tropskega gozda na naši poti. Takoj na vhodu že srečamo rjavovratega triprstega lenivca (Bradypus variegatus), ki pa je bil za razliko od svojega imena zelo aktiven. Obešal se je po nam že dobro poznani cekropiji (Cecropia sp.), ki jo pred rastlinojedi branijo simbiotične mravlje. A naše predvidevanje je bilo, da je bila njegova velika aktivnost, predvsem v obliki praskanja po vsem telesu, verjetno povezana z napadom mravelj.

Kot vse deževne gozdove tudi tega označuje neverjetna vrstna pestrost rastlin. Prav neverjetna je poraščenost dreves z epifiti — na eni veji je lahko tudi več deset različnih in popolnoma nesorodnih epifitov. Veliko je tudi epifilije — poraščenosti listov predvsem z mahovi in algami kot posledica dolgoživosti listov v takih ekosistemih.

Videli smo kar veliko nam že poznanih rastlin. Werner nam je povedal, da so v okviru ene od njihovih raziskav proučevali pestrost 450 lesnih vrst na območju Pacifika in na območju Karibov. Ugotovili so, da je približno 70 % vrst enakih, 30 % pa značilnih le za posamezno območje.

Epifiti na drevesu Vochysia ferruginea, ki smo ga spoznali že v La Gambi kot pionirsko drevo. Tukaj je zelo staro.

Columnea florida z ekstrafloralnimi nekatriji na listih — ornitofilija za privabljanje opraševalcev kolibrijev

Opazili smo nekaj nam že poznanih ptičev, kot so oropendule, našli smo zelo dolgo, izjemno hitro in izjemno redko nestrupeno kačo — zelenega dirkača (Drymobius melanotropis), nekaj zanimivih kuščarjev, dvokrile kačje pastirje (Megaloprepus caerulatus) in dan se je že krepko prevesil v popoldan.

Na poti nazaj v San José se še zadnjič ustavimo na lokalni stojnici s sadjem: gvanábana (Annona muricata, bodeča anona), guava (Psidium guajava, gvajava), marakuja (Passiflora edulis), ananas, banane, vodno jabolko (Syzygium aqueum). Po treh tednih poti zdaj vsi študenti prepoznajo mangovec (Mangifera indica) in njegove sočne koščičaste plodove. Okusili smo kar nekaj od več kot 1000 sort mangov.

Pejibaye (Bactris gasipaes, breskova palma), ima odlične izjemno barvite škrobnate plodove, ki malo po okusu spominjajo na kostanj. Morajo pa jih predhodno kuhati od 30 minut pa tudi do pet ur. Palmo gojijo tudi za uživanje stebelne sredice ali kot ji rečejo — palmito. Za palmito so uporabne le zelo mlade, do dve leti stare palme.

Ponovno smo se prepričali, da moraš za odličen okus tudi nam poznanega sadja priti v dežele, kjer jih gojijo — preprosto okus ni enak tistemu iz naših marketov. Pozno popoldne in naslednje dopoldne sta bila namenjena spoznavanju slikovitega glavnega mesta Kostarike, San Joséja. Obiskali smo lokalno tržnico, si ogledali ostanke njihove zgodovine v obliki ohranjenih kolonialnih zgradb glavne pošte, gledališča… Nekateri so obiskali tovarno čokolade, drugi so odkrivali zgodovino Kostarike v dveh izjemnih muzejih — muzeju zlata in muzeju žada. Ime la costa rica, pomeni bogato obalo. Tako naj bi jo poimenoval Krištof Kolumb, ko je tu pristal na svojem zadnjem potovanju leta 1502 in poročal o veliki količini zlatega nakita, ki naj bi ga nosili tukajšnji prebivalci. Kljub temu v Kostariki količine zlata niso primerljive z drugimi “zlatimi” deželami. Nakit, ki pa so ga nosili predkolumbijski prebivalci je prelep in si zasluži svoj muzej. Muzej žada pa je tudi poglavje zase. Celotna predkolumbijska zgodovina dežele in njena biodiverziteta sta predstavljeni skozi arheološke najdbe nakita in lončevine — zares vredno ogleda.

Še slovo od Patricka in Dine, Švicarja in Kostaričanke, lastnikov hotelčka Casa Leon, ki vedno gosti naše študente, zadnje vkrcanje v avtobus, počasno potovanje v popoldanski sanjosejski gneči, slovo od našega Rafe in že smo na letališču, kjer čakamo letalo za Zürich in naprej proti Ljubljani.

Zdaj bo čas za premislek, ureditev misli, spominov, vtisov. A že zdaj lahko rečemo ¡PURA VIDA! V preprostem prevodu to pomeni “čisto življenje”, a v Kostariki je to zares način življenja. Ko ti Kostaričan, ali kot se sami imenujejo, Tico reče Pura Vida je to vse: živjo, adijo, vse je super. Ni odveč omeniti, da se imajo Kostaričani za najsrečnejše ljudi na planetu, saj se ne sekirajo zaradi stvari, ki razburajo nas. Povprečni Tico na življenje gleda preprosto. Nič skrbi, nič odvečnega cirkusa, nič stresa, biti hvaležen za vse, kar imaš in gledati na svet pozitivno. Upam, da se nas bo tak pogled na svet držal vsaj nekaj časa po prihodu domov. ¡Pura Vida!