24 jan
Costa Rica 2023 - Raziskovalna študentska odprava 1

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

Costa Rica 2023

Raziskovalna študentska odprava

Piše: Marina Dermastia


Po treh letih pandemije Covida smo spet v Kostariki, tej eni najbolj vročih točk biodiverzitete na našem planetu. S profesorjem Tomom Turkom z Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete že od leta 2012 skupinam študentov biologije omogočava, da v tritedenskih ekskurzijah od blizu spoznavajo to čudovito srednjeameriško državo. Ob prejšnjih obiskih ste lahko tisti, ki ste brali naše bloge, že zvedeli veliko zanimivega in so vam še vedno na voljo: FOTOREPORTAŽA - skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov na Kostariki, piše Timotej Turk Dermastia (nib.si) in Odprava v Kostariko 2020 - 11. javljanje (nib.si). Na zadnjem potovanju sta nas spremljala tudi novinarka Anja Čuček in snemalec Bernard Perme z RTV Slovenije. Posnela sta dva čudovita filma, ki sta bila opažena tudi na mednarodnih festivalih Kostarika - raj tudi za slovenske biologe - RTV SLO, Na festivalu filmov o naravi v Innsbrucku tudi dokumentarec RTV Slovenija o Kostariki - RTV SLO, Bernardu Permetu za film o Kostariki ameriška nagrada za odličnost v kinematografiji - RTV SLO. Tukaj je nekaj utrinkov klasične poti prvih dni, z obiska vulkana Irazu, montanskega oblačnega gozda, visokogorskega barja.


Vulkanski kolibri (Selasphorus flammula).

Ognjeno žareče bromelije so značilni epifiti montanskega oblačnega gozda.

Območje nad gozdno mejo v osrednjem pogorju Kostarike predstavlja poseben ekosistem –páramo, z značilnim grmastim bambusom Chusquea subtessellata. Na nekaterih delih párama so barja, v katerih uspeva Puya, predstavnica terestričnih bromelijevk Andov in gora Srednje Amerike. Ime izhaja iz indijanske besede, ki pomeni konico.

Če si v oblačnem montanskem gozdu dovolj zgodaj zjutraj, lahko še vidiš jasno nebo.

Naši prejšnji obiski Kostarike so se iz začetne navdušenosti naju s Tomom spremenili v prelepo rutino, ko sva z dr. Wernerjem Huberjem z Univerze na Dunaju slovenskim študentom odkrivala tančice kostariške biodiverzitete. Letošnje potovanje je nekoliko drugačno, saj imamo novega vodjo – Floriana Etla prav tako z Univerze na Dunaju. Floriana ali kratko Floja ali kot mu rečejo tukajšnji domačini »Floco Loco« (špansko: »nori Floco«) poznamo že z naše prve odprave. Za razliko od Wernerja, ki je izjemen poznavalec tropske flore, se Flo ukvarja s še nepoznanimi mehanizmi opraševanja in raznašanja semen, s poudarkom na rastlinah iz družine kačnikovk (Araceae), o čemer si lahko več preberete v reviji Proteus proteus-april-2014-za-net-1.pdf. Nekatere od njih, kot so filodendroni, monstere, difenbahije, poznamo predvsem iz naših dnevnih sob. Norost v Flojevem nadimku se nanaša predvsem na dejstvo, da vsak dan vstane ob 4.h zjutraj, kjer poskuša odkriti, če se v temi dogajajo kakšne opraševalske zanimivosti med neznanimi opraševalci številnih kačnikovk na tleh ali celo v visokih krošnjah tropskih dreves, kjer mnoge živijo svoje pritrjeno epifitsko življenje. Ob 6.h je na zajtrku poln energije in gre tudi zadnji spat po večernem zabavanju celotne druščine.

Na enem od prejšnjih potovanj smo raziskovalno povezali moj projekt določanja velikosti genoma rastlin še iz časa poučevanja na Oddelku za biologijo, ki ga nadaljuje dr. Jasna Dolenc Koce s Flojevimi raziskavami kostariških kačnikovk. S pomočjo študentov in Jasne, ki je bila z nami na odpravi, smo določili nove velikosti genomov za 41 vrst kačnikov z območja tropske raziskovalne postaje La Gamba in narodnega parka Piedras Blancas Plants | Free Full-Text | Genome Size of Life Forms of Araceae—A New Piece in the C-Value Puzzle (mdpi.com), Nov košček v sestavljanki o vrednostih C rastlinskih genomov | Alternator. V raziskavo je vključena tudi nova vrsta filodendrona Philodendron florianetlii, imenovanega prav po Floju.

Flo s »svojim« filodendronom.



Naše prebijanje skozi tropski deževni gozd vsakič odkrije nekaj novega, saj je že pot skozi gozd vedno drugačna in si jo moramo vedno znova utirati z mačetami. Včeraj smo našli najmanjše drevo v Kostariki. Je le nekaj centimetrov visoki predstavnik rodu Biophytum v družini Oxalidaceae.

Utiranje poti z mačeto.

Tom in Flo na poti skozi džunglo.


Danes smo bili na mojem najljubšem pohodu – po dolini »lepe reke« Rio Bonito smo se skozi džunglo primarnega gozda v narodnem parku Pidras blancas podali do obal Tihega oceana, v Sladki zaliv (Golfo Dulce). Kralj parka je drevo kapokovec (Ceiba pentandra), ki je staro več kot 200 let, visoko več kot 60 metrov in z obsegom 10 metrov. Njegove oporne korenine se razširjajo več deset metrov  na vse strani. Preraščeno je z lijanimi, ki vedno vzbudijo v študentih »tarzanske« gene. Tik pred spustom deževnega gozda prav v ocean, se na manjšem obalnem območju potopiš v močvirje dreves iz rodu Ptercorapus, ki s svojimi opornimi koreninami ustvarjajo čarobno pokrajino, po kateri se podijo veliki baziliski.

Sončni vzhod na Rio Bonito



Bazilisk.

Na obali Sladkega zaliva.