Avtorica Jasna Kontler – Salamon (Delo, 23.10.2008)

»Jovan Hadži se gotovo obrača v grobu, če spremlja dogajanje na inštitutu, ki se imenuje po njem.« To je le eno od mnenj tistih, ki že dlje časa zaskrbljeno spremljajo dogajanje v najstarejšem slovenskem biološkem inštitutu, namreč Biološkem inštitutu Jovana Hadžija, ki deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU. Poročilo o delu ZRC SAZU v letu 2007 sicer z ničemer ne nakazuje, da je bil v tem času vrhunec agonije omenjenega inštituta, veliko bolj zgovorna pa je bila lanskoletna serija Galerija usod, treh nenavadnih božičnih in novoletnih čestitk ZRC SAZU, ki so izpostavile usodo treh sodelavcev omenjenega inštituta: botaničarke dr. Valerije Babu, palinologinje dr. Mete Culiberg in zoologa dr. Matjaža Kuntnerja.

Zakaj so bili za opozorilo na »izgubo intelektualnega kapitala«, s katero se ni mogoče sprijazniti, izbrani prav ti trije? Zaradi njihove mednarodne uspešnosti in ker so vsi trije lani v Sloveniji ostali brez financiranja. Čestitka se je končala z upanjem, da bo prelomno leto 2008 prineslo »dolgo pričakovani obrat pri upravljanju s človeškimi viri«. In kakšne so skoraj leto kasneje dejanske razmere v Biološkem inštitutu Jovana Hadžija in usode omenjenih raziskovalcev? Dr. Kuntner, ki je pred pol leta tudi postal predstojnik tega inštituta, je brez zadržkov odgovoril na naša vprašanja.

So sporočila Galerije usod še vedno tako aktualna?

Letošnje razmere so finančno sicer nekoliko boljše kot lani, ko je bila polovica naših raziskovalcev na polovičnih obveznostih in s tem tudi na polovičnih plačah, zato smo tudi izgubili nekaj dobrih raziskovalcev. Od nekdanjih 20 zaposlenih nas je zdaj ostalo še 16, oditi je morala tudi kolegica iz Galerije usod, dr. Babu. Negotova pa je tudi usoda ostalih, vključno z menoj ...

Sami ste razmeroma dolgo dobo preživeli v ZDA. Vas ni nikoli zamikalo, da bi tam tudi ostali?

Ne in to tudi ni v navadi. Tujci, ki pridejo tja delat doktorat, se nato vrnejo domov. Predvsem pa v ZDA, za razliko od nas, ni navada, da se zaposliš tam, kjer si se izšolal. Raziskovalci kariero praviloma delajo drugje. V Ameriko sem odšel po dobro izobrazbo, pridobljeno znanje pa bi rad uporabil doma. A zadnje čase, ko se je vrstil poraz za porazom, sem večkrat razmišljal tudi o odhodu. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Kakšne so bile razmere v vašem inštitutu, ko ste odšli v ZDA in po povratku od tam?

V prvih letih tega desetletja, ko se je dejansko že snovala sedanja kriza, so bile razmere vsaj na videz še solidne. Se je pa že v tem času začela dramatična preobrazba biološke znanosti – od prejšnje bolj opisne klasične biologije k, naj tako rečem, resni znanstveni biologiji, ki sloni na hipotezah in za katero je potrebno več znanja in tudi več opreme. Naša država se je na te spremembe odzvala nenavadno. Za razliko od prejšnjih let, ko je podpirala raziskovanje naravne dediščine Slovenije – to pa je že desetletja, še od časov Hadžija poudarek dela našega inštituta –, zdaj tovrstne raziskave izredno težko pridejo do nacionalnih projektov in s tem proračunskega denarja. Popisovanje naravne dediščine pri nas ni več v trendu, nič več ni »in«, kar je seveda paradoks ob dejstvu, da v svetu narašča tovrstno zanimanje tudi zaradi vse večje ogroženosti živalskega in rastlinskega sveta. Svet išče odgovore, kakšna je obstoječa biodiverziteta in kako bi se jo dalo ohraniti, mi pa do teh podatkov vse težje prihajamo, ker za tovrstne raziskave ni denarja. V primeru, da bi se to nadaljevalo, bi nastala nepopravljiva škoda, ker bi bile pretrgane dolgoletne raziskave.

Je morda problem nastal tudi zaradi razmeroma velikega števila slovenskih raziskovalnih institucij s področja biologije?

Teh institucij in med njimi tudi tistih, ki se ukvarjajo s področjem biodiverzitete, je res kar precej, toda, glede na tovrstne raziskovalne potrebe, nikakor ne preveč. Lahko pa da je to drugače videti z zornega kota tistih, ki odločajo o delitvi denarja. Kot vemo, je v Sloveniji premalo sredstev za znanost in to najbolj občutimo tisti, ki najtežje izpolnimo obstoječe kriterije za pridobitev projektov – to pa je predvsem publiciranje v najvišje ocenjenih revijah – in si tudi najtežje sami zagotovimo dodatna sredstva. Čeprav se zaradi preživetja letos ukvarjamo tudi z nalogami, ki ne sodijo v okvir tistega raziskovalnega dela, ki naj bi ga opravljal naš inštitut.

To pomeni, da popuščate v znanstvenih kriterijih, postajate marketinško usmerjeni?

Žal ne gre drugače. To se od nas zahteva in na to smo morali pristati, kar je delno začaran krog, ker imamo tako še manj možnosti, da izpolnimo zahtevane evalvacijske kriterije. Sicer ohranjamo število objav, naša znanstvena produkcija je celo večja, vendar samo zato, ker naši ljudje delaj več kot poln delovnik. Vprašanje je le, kako dolgo bodo to zmogli ...

V okviru ZRC SAZU deluje še več inštitutov. So vas ti podprli, ko ste se znašli v stiski? Vas je podprla vaša ustanoviteljica SAZU?

Seveda, takšna solidarnost je v okviru ZRC SAZU tudi običajna. A seveda to ne more iti v nedogled. Za akademijo lahko rečem, da pomaga s sofinanciranjem aplikativnih projektov.

Zakaj ste lani v inštitutu ostali brez nacionalnih projektov?

Naj rečem le, da po moji oceni evalvacija ni bila opravljena na ustrezen način, tako kot bi se to spodobilo. Nikoli nismo izvedeli, v čem so bili tisti, ki so bili izbrani, boljši od naših projektov. Prepričan sem, da mora biti delitev proračunskih sredstev popolnoma transparentna.

Ali lahko evropski in drugi mednarodni projekti nadomestijo izpad nacionalnih?

Mislim, da ne, čeprav se jih seveda oklepamo.

Kje vidite dolgoročno rešitev?

Menim, da bi morala država za popisovanje, odkrivanje in raziskovanje naravne dediščine določena osnovna sredstva zagotoviti že mimo razpisov, da ne bi raziskovalci iz leta v leto trepetali, če bomo sploh lahko opravili to svoje delo. Navsezadnje je raziskovanje biodiverzitete, kot sem že omenil, tudi poslanstvo našega inštituta in tak odnos države si je zaslužil tudi s svojo dolgoletno tradicijo, ki so jo zaznamovala mnoga ugledna imena. Ni važno, ali sredstva zagotovi to ali drugo ministrstvo ali več njih skupaj, važno je le, da so nam zagotovljeni osnovni pogoji za naše delo.