Costa Rica 2023

Raziskovalna študentska odprava 4

Piše: Marina Dermastia

Rdečeokica.

Včeraj smo po zajtrku zapustili La Gambo. Kot vsakič do sedaj so se študenti strinjali, da je to najboljši kraj in da bi oni na postaji živeli ali delali svoje raziskovalne projekte, magisterije, doktorate… Morda pa res. A to smo slišali zdaj že velikokrat, a od leta 2012, ko smo La Gambo prvič obiskali, se to ni zgodilo še nikoli, čeprav to sploh ne bi bilo nemogoče, kaj šele preveč komplicirano. A je že tako – daleč od oči, daleč od srca. Slovo je vedno malo težko, zapustiti vse, s katerimi se spoprijateljiš na postaji ali na naših džungelskih pohodih v 10 dneh oziroma za naju s Tomom zapustiti tiste, s katerimi sva v desetletju stkala prav posebne vezi. Nabašemo se v avtobus, na katerega streho zvežemo prtljago in se odpeljemo na drugo stran Golfo Dulce na polotok Osa, kjer se na njegovi pacifiški strani razprostira 424 km2 največjega narodnega parka v Kostariki – Corcovada. Po mnenju raziskovalcev National Geographica je Corcovado med biodiverzitetno najbogatejšimi območji planeta, tu naj bi živelo kar 3 % vseh vrst organizmov.

Park obsega največji primarni tropski gozd na ameriški pacifiški obali in eno največjih območij nižinskih tropskih gozdov na svetu. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na tem območju veliko izsekavanja zaradi prisotnih in zlahka dosegljivih velikih in ekonomsko pomembnih dreves. Sečnja se je nadaljevala do zaščite območja in ustanovitve parka 1975. Na območju je bilo pred zaščito veliko zlatokopov, ki so lahko ostali tudi po ustanovitvi parka. Leta 1986 jih je v Corcovadu živelo 1000, ne vključujoč njihove družine. Ker so veliko lovili živali v parku, so ga morali zapustiti, a jih po ocenah danes še vedno ilegalno živi približno 400. Vse to, vključno s številnimi turističnimi obiskovalci na dolgi rok diverziteto parka še vedno ogroža in številne agencije in skupine, ki se ukvarjajo z ohranjanjem narave poskušajo za ta biodiverziteni svetovni biser najti nove načine ohranjanja.

Navsezgodaj so se študenti prvič srečali z znamenitim vkrcavanjem v visokih pacifiških valovih na čoln, ki nas je popeljal v uro in pol oddaljen del Corcovada – Sirene, kjer smo se le malo manj divje izkrcali. V resnici je ta del Corcovada danes sekundarni tropski gozd, saj je bilo prav to območje najbolj izsekano in celo poseljeno. Iz tistega časa je ostalo še zelo veliko dreves, ki so jih nasadili kot žive meje ali za pridelavo sadja. Po ponovni pretvorbi v sekundarni gozd prav ta drevesa, npr. kostariški guava ali cas (Psidium friedrichsthalianum), živalim v parku zagotavljajo lahek dostop do hrane. Podobno kot se živali zbirajo ob  zbiralniki vode v afriških narodnih parkih in jih tam najlaže opazujemo, so sadna drevesa v Sirene dovolj skupaj, da je razpršenost živali manjša kot  v drugih delih parka.  

Našo odpravico so spremljali kar trije vodiči in zagotovili, da smo v dopoldnevu videli kar največ. Današnji obisk je bil poln opic, od štirih vrst, ki živijo na Kostariki smo danes večkrat opazovali tri. Geoffroyeve pajčarke (Ateles geoffroyi) so med največjimi opicami Novega sveta in tehtajo do 9 kg. Njihove roke so precej daljša od nog, njihov oprijemalni rep, ki ga uporabljajo kot okončino, pa zdrži vso maso opice. Palec je zakrnel, ostali prsti na rokah pa so dolgi, močni in kljukasti. Z vsemi temi prilagoditvami se pajčarke zlahka  z guganjem premikajo med vejami dreves. Živijo v ohlapnih družianh z 20 do 40 člani. Hranijo se z zrelim sadjem in da se z njim oskrbijo prepotujejo velike razdalje gozda. Geoffroyeve pajčarke so ogrožene zardi izgube habitata, lova in ilegalne trgovine za hišne ljubljenčke.

Srednjeameriški sajmir (Saimiri oerstedii) živi le na severozahodnem delu Paname na meji s Kostariko in v srednjem in južnem delu pacifiške obale Kostarike. Ta majhna opica, znana kot gospod Ficko iz pravljice o Piki Nogavički, z oranžnim hrbtom in značilno belo-črno obrazno masko je vsejeda in se rada sladka s plodovi, nevretenčarji in majhnimi vretenčarji. Ima pa veliko plenilcev, od ujed, mačk in kač. Živijo v velikih skupinah do 75 opic z eno najbolj enakopravno urejenih skupnosti med opicami. Ogrožajo pa jih enaki dejavniki kot pajčarke.

Vriskače (Alouatta) že poznamo z La Gambe, a jih z veseljem pozdravimo tudi v Sirene. Čeprav tu živijo tudi nam že poznane kapucinke, so v tem letnem času v drugem delu parka, kjer je njihova raznolika hrana obilnejša.

Čisto na vhodu v park smo videli nekaj lenivcev in zanimivih ptic, med njimi tudi veliko neotropsko očalasto sovo (Pulsatrix perspicillata). Kot vedno smo se zelo razveselili ogroženega Bairdovega tapirja (Tapirus bairdii), ali »danto«, kot ga imenujejo domačini, ki je užival svoj dopoldanski počitek v obalnem grmovju. Študenti so vedno znova presenečeni, kako velika žival je ta nenavadni bližnji sorodnik lihoprstih kopitarjev kot so konji, osli, zebre in nosorogi. Bairdov tapir je največji od treh ameriških vrst tapirjev. Doma je v Mehiki, Srednji Ameriki in na severozahodu Južne Amerike. Je tudi največji kopenski sesalec Srednje in Južne Amerike.

Neverjetno je bilo opazovati tudi dva velika ameriška krokodila, ki sta kot dva oklepljena »supa« drsela čez res velike oceanske valove. Prav nič boječe se nam je predstavila še velika družina belonosih koatijev (Nasua narica), sorodnikov rakunov.

Še okrepčilo na raziskovalni postaji z domačim mangostinovim sokom in že smo se morali podati nazaj proti čolnu, da ne bi zamudili ugodnega plimskega vala za izhod na odprto morje.