Costa Rica 2023 – tretji del

Raziskovalna študentska odprava

Piše: Marina Dermastia

Letos smo šli s čolni kar dvakrat v mangrove. Njihovi sestoji v estuarijih  Ría Coto in Ría Esquinas so preprosto čudoviti. Ti delno zaprti obalni telesi slane vode, v katero tečeta reki imata prosto povezavo z odprtim morjem, torej s Sladkim zalivom v Pacifiku. Estuarija oblikujeta odprto območje med rečnim in morskim okoljem in sta podvržena plimovanju, valovom, dotokom slane ali sladke vode in usedlinam. Mešanje sladke in slane vode zagotavlja visoko vsebnost hranil tako v vodnem stolpcu kot tudi v usedlinah.

Estuarij Ría Coto smo dodobra spoznali že na naših prejšnjih odpravah. Kot vedno začnemo zgodaj zjutraj v pristaniškem mestecu Golfito, v katerem se še vedno odseva duša časov United Fruit Company The History and Impact of the United Fruit Company in Costa Rica (growjungles.com), ko je bil Golfito glavno pristanišče za banane. Prav pred kratkim je bil na temo »banana republics«  na RTV SLO zelo zanimiv francoski dokumentarec, ki je lepo orisal vplive United Fruit Company na gospodarski razvoj/uničevanje srednje ameriških držav. Malo bolj magično realistično pa je vse skupaj kot Banansko družbo opisal Gabriel García Márquez v svojih Sto letih samote.

Kakorkoli, zjutraj motor našega čolna deluje, za razliko od prejšnjega dne, ko smo morali čoln po sedemurni hoji skozi džunglo na obali Sladkega zaliva še nekaj dodatnih ur čakati z glasovnim sporočilom na Flojevem telefonu: »Suzuki kaput, Pura Vida!« Oseka je velika in kmalu pristanemo na peščenem otoku, ki se iz morja dvigne le ob nizki vodi. Tekanje, zakopavanje v morsko blato ali le tiho opazovanje rjavih pelikanov na otoku je vedno nekaj posebnega. Z mokrih peščin nas pot vodi v izliv Río Coto in med mogočne korenine mogočnih dreves rdeče mangrove (Rhizophora mangle) in nekoliko redkejše črne mangrove (Avicennia germinans). Prvo označuje »živorodnost« propagul, ki se razvijejo v zrele rastline, preden odpadejo z matičnega drevesa, se razpršijo z vodo, se na koncu zarijejo v mangrovsko blato in začno novo življenje. Kako te slanoljubke preživijo tudi do 9 % slanost je bila dolgo časa skrivnost, povezana s kar nekaj različnimi hipotezami. Danes velja, da neprepustna suberinska plast celic pod povrhnjico korenine zadrži večino soli in da ta v rastlino sploh ne vstopi. Sistem deionizacije s posebno zgradbo korenin je že navdihnil bionike za izdelavo desalinacijske naprave. Na drugi strani je črna mangrova nezgrešljiva s svojimi specializiranimi pneumatofori, ki štrlijo iz blata kot slamice za dihanje. Črna mangrova sol sprejme skozi korenine, a jo nato aktivno odlaga skozi solne žleze na površino starih listov. Soli se znebi skupaj z odpadlimi listi.

Na številnih vejah mangrov belo cveti »nočna gospa« majhna orhideja Brassavola nodosa s svojim značilnim vonjem po citrusih, ki se začne sproščati šele zvečer. Zaradi svojih razkošnih cvetov in vonja jo pogosto gojijo kot lončnico. Med mangrovami je pogosta tudi mangrovska praprot Actrostichum aureum.

Letošnji izlet po Río Coto nam je popestril ameriški krokodil, ki mu je manjkala skoraj celotna zgornja čeljust. Naš voznik pa nas je tokrat popeljal visoko po reki navzgor, že izven mangrov, kjer smo uživali v opazovanju številnih ptičev, manjkale niso niti opice kapucinke.   

Tretjo vrsto mangrov –  čajno mangrovo (Pelliciera rhizophorae) srečamo v Río Esquinas. Je precej manj pogosta, a njeni cvetovi z obilnim nektarjem privabljajo mangrovske kolibrije. Pot do nje in ostalih dveh vrst nas vodi po obali Sladkega zaliva, kjer se prav do morske gladine širi deževni gozd. V času oseke je vidno celo nekaj metrov obale in vrsta kokosovih palm (Cocos nucifera) s številnimi arami (Ara macao), v plimi pa je popolnoma potopljena. Na poti proti estuariju Río Esquinas se ustavimo še na edinem koralnem grebenčku v tem delu Costa Rice, ki ga sestavljajo korale Porites, v njih pa vidimo moreno, zastavice, kirurge, napihovalke. Na poti v estuiarij so nam pripravili dolgo predstavo delfini (Tursiops truncatus), na poti nazaj pa še skati in zelena želva. In seveda, v mangrovah smo videli številne baziliske, zelene iguane in za poslastico še srednjeameriškega drevesnega udava (Corallus ruschenbergerii).