NIB

Kot rečeno je bil današnji dan morski. Zjutraj smo se razdelili v dve skupini, potapljače in »šnorklače« oziroma dihalnocevkarje. Po skupinah smo se vkrcali v čolne in odpluli proti približno 45 minut oddaljenemu naravnemu rezervatu – otoku Isla del Caño. Podvodno življenje je tu predvsem VELIKO. S hranili in planktonom bogati pacifiški tokovi obkrožajo otok, kar omogoča omogoča obstoj zelo pestre ihtiofavne. Korale čeprav prisotne niso tako zelo razbohotene kot v mirnih tropskih lagunah, kjer se jim ni treba zoperstavljati močnim tokovom in valovom. Tako smo lahko oboji potapljači in dihalnocevkarji občudovali številne jate rib, od gofov, kirnj, hlastačev in raznoraznih barvitih tropskih rib, do moren, beloplavutih grebenskih morskih psov (Triaendon obesus), številnih skatov in ogromnih morskih bičev. Nekateri so imeli srečo in so uzrli tudi zelene morske želve. Izjemno pri vsem tem pa je lahkotnost takih potopov, saj ima ocean prijetnih 27°C, tako da neoprenska obleka praktično ni potrebna, obtežitev pa je tudi človeku prijazna. Po dveh izjemno lepih potopih oziroma šnorklarskih izletih smo se vkrcali nazaj na čolne in odpeljali proti zdaj nam že poznani plaži San Josesito kjer smo imeli kosilo. Na plaži smo se kolektivno odločili, da iz plaže proti domu v zalivu Drake krenemo peš, saj nam je Werner obljubil da kljub 3 urnem pohodu ne bo nikomur žal. In res nam ni bilo, saj nas je pot vodila mimo čudovitih odmaknjenih plaž, prečkali smo ustja rek kjer smo se tudi kopali ob velikih valovih, ki so prihajali v ustje in nasploh uživali. Vmes je prišlo do manjšega zapleta, saj je Werner ki je vodil odpravo zgrešil pot, tako da smo dobre pol ure hodili v strm hrib, nakar smo se po zagotovilih domačina bili primorani vrniti, saj pot ni vodila na cilj. Zaradi ovinka smo na cilj prišli malce bolj utrujeni kot smo pričakovali, a zato smo lahko še toliko boljše zaspali. Zadnji dan v tropskih razmerah je bil tako čudovit zaključek, jutri pa se zgodaj odpravimo na sever države v veliko bolj sušne in malce višje ležeče lege – Monteverde!

Okoli 6 ure zjutraj smo se vkrcali na čolne in odpluli po isti poti kot smo pred 3 dnev prišli v Drake. Torej do ustja reke Sierpe in potem skozi mangrove do kraja Sierpe. Tam nas je že čakal prevoz proti območju in rezervatu Monteverde, približno 300km stran. Pot nas je vodila skozi plantaže afriških oljnih palm do mesta Dominical, kjer smo se ustavili v rezervatu Hacienda Baru, da smo si pretegnili noge, opazili lenivca in občudovali čudovito plažo. Ustavili smo se tudi v obcestni prodajalni lokalne specialitete – ceviche, surova riba v marinadi s kisom on koriandrom. Na dolgi poti do Monteverdeja smo se ustavili še štirikrat, trije postanki pa so bili povezani s hrano. Najprej smo se ustavili v supermarketu, kjer smo si nabavili okrepčilo za kosilo. Nato smo se na hitro sprehodili čez most na glavni cesti kjer se v reki nad katero je speljan tare ameriških korkodilov. Sledil je izjemen postanek v obcestni prodajalni sadja kjer je Werner zopet poskrbel za obilno degustacijo manga, papaje, ananasa, cainita, pasijonke in sapoteja in seveda guanabane. Za nameček je kupil še mangov ceviche, kjer je namesto ribe v marinade nezrel mango. Tretji postanek je bil na vznožju gora, kjer se nahaja Monteverde in sicer v lokalni proizvodnji sladoleda, ki smog a z veseljem pojedli. Ravno pred sončnim zahodom smo rpišli na 1300m visoko Santa Eleno izhodiščno točko za rezervat Monteverde, kjer smo se ob spoznanju da je vzunaj precej hladno in vetrovno kar malo stresli, saj smo bili vsi oblečeni za razmere nad 30°C. Po nastanitvi v biološki raziskovalni postaji smo se hitro preobleki, sledila je večerja in polnjenje baterij za ta prav poseben rezervat, ki se nahaja na razmejitvi med pacifiško in karibsko stranjo države in zaradi lege na višji nadmorski višini podpira ogromno različnih habitatov in biodiverzitete.