24
jan
Kostarika - četrto javljanje
Spoznajte skrivnosti, lepote in posebnosti tropskih ekosistemov s poudarkom na nižinskem deževnem gozdu.
NIB - fotoreportaža iz raziskovalno/dopustovalnega potovanja po Kostariki.
 |
Kostarika - Četrto javljanje
|
 |
Tropska raziskovalna postaja La Gamba
Danes zamenjujem Timoteja, da vam opišem »naš« kostariški dom na tropski postaji La Gamba. Njen ustanovitelj je Michael Schnitzler, ki je prav te dni tukaj z nami. Michael je v ZDA rojeni otrok avstrijski staršev, ki so imigrirali v ZDA leta 1938. Je tudi vnuk slavnega avstrijskega dramatika Arthurja Schnitzlerja – njegovo dramo Vrtiljak so lansko sezono igrali v MGL. Michael se je leta 1959 preselil na Dunaj, kjer je študiral violino in že od 15 leta igral v Dunajski državni operi in z Dunajskimi filharmoniki. Od leta 1968 je član slavnega Haydnovega tria. Poleg glasbe pa Michael obožuje naravo. Po potovanjih po vsem svetu je leta 1991 je kupil 10.000 akrov tropskega deževnega gozda Esquinas, v območju Sladkega zaliva (Golfo dulce) in ga doniral kostariški vladi. To je bil edini način, da se je uničevanje in izsekavanje končalo. Ustanovil je fundacijo Deževni gozd Avstrijcev, ki je zbrala že več kot 3.000.000 dolarjev. Območje je danes del nacionalnega parka Piedras Blancas, o katerem je pisal Timotej.
Leta 1992 je Michael povabil dva nadobudna magistrska študenta z Univerze na Dunaju, Wernerja Huberja in Antona Weissenhoferja, da izdelata svoji magistrski nalogi o flori območja. Nalogi sta se razširili ne le na dva doktorata, temveč kar na celo mednarodno raziskovalno postajo https://www.lagamba.at/en/home/, ki jo Werner in Anton tudi upravljata. Njihovo vodilo je, da niso osvajalci temveč vedno delajo za dobrobit tamkjašnjih prebivalcev. Postaja je tako glavni zaposlovalec območja in prav vseh projektov se lotevajo z njihovo pomočjo. Postajo od leta 2012 pod vodstvom prof. Toma Turka in mene obiskujejo tudi študenti biologije z BF. Prvi obisk je bil povezan z mojim dolgoletnim sodelovanjem z Oddelkom za botaniko na Univerzi na Dunaju. Čeprav so se študenti v vseh teh letih naučili res veliko o ekosistemih Kostarike in predvsem o tropskem deževnem gozdu v La Gambi, ki je še edini ohranjen primarni deževni gozd na pacifiški strani Srednje Amerike, pa so šele letos vključeni v pravi raziskovalni projekt. Eden od številnih raziskovalcev na postaji je Florian Etl, ki proučuje skrivnostni svet opraševalcev rastlin iz družine kačnikovk (Aracea). Na območju La Gambe so do sedaj določili okrog 90 vrst. Naši študenti Florianovo znanje povezujejo z znanjem ljubljanske raziskovalne skupine o določanju velikosti genoma. Ta je za večino kačnikov še nepoznana in bodo rezultati te skupne raziskave lepo dopolnili vedenje o tem čudovitem koščku sveta.
Žabe s strupom za zastrupljanje puščic - podrevnice
Danes smo na Rio Bolsa lovili strupene žabe. Pot je bila kar dolga, a končni rezultat je bil poškodovani profesor Turk (in njegov fotoaparat), ki je padel po skalah, ostali pa smo bili poplačani z veliko suličarko (Bothrops asper), ki se je mastila z nedoločljivim glodavcem, in kar dvema vrstama strupenih žab – Oophaga granulifera in Dendrobates auratus. Skupno slovensko ime za te žabe je podrevenice, v angleščini pa so to v prostem prevodu žabe s strupom za zastrupljanje puščic (poison dart frogs). Te žabe so doma v Srednji in Južni Ameriki. Aktivne so po dnevi in so praviloma zelo živih barv. Žive barve jih delajo aposematične – imajo opozorilne barve. Zanimivo pa je, da žabe same ne proizvajajo toksinov, temveč jih dobijo s prehrano z mravljami, pršicami in termiti. Strup se sprošča kot brezbarvna ali mlečna tekočina iz žlez, ki jih imajo na hrbtu in za ušesi. Ko je žaba vznemirjena, refleksno izloči strup skozi številne kanale. Strupi podrevnic so nevrotoksini, ki delujejo na živčni sistem; močno pa učinkujejo tudi na srčno mišico. Ker strup pridobijo s hrano, žabe v terarijih niso strupene.
Kot žabe za zastrupljanje puščic so jih poimenovali tukajšnji Indijanci, saj so njihove strupene izločke uporabljali za zastrupljanje konic puščic. Natančen pregled teh žab je pokazal, da so Indijanci v ta namen uporabljali le nekaj žab iz te družine, ki obsega okrog 170 vrst. Prav vse so iz rodu Phyllobates, v katerem so večje žabe z večjo količino strupa.
Kakorkoli, naši žabi sta bili majhni, od 3 – 4 cm, kar pomeni, da jih je najti kar težko v tem brezmejnem gozdu. Na srečo je eden od raziskovalcev na postaji odkril, kje se jih lahko najde in res so bile tam. Medtem ko smo rdečo žabico (Oophaga granulifera) na skoraj istem mestu našli že na naših prejšnjih odpravah, pa je bila zeleno črna Dendrobates auratus odkritje dneva.
Danes je bil prvi dan študentskega projekta. In medtem ko so študenti imeli polne roke dela z zbiranjem kačnikovk, sva se jaz in Naja odpravila na izlet po reki Bolsa iskajoč žabe podrevnice (strupene žabice »poison dart frog«). S kolesi, ki sva si jih izposodila na postaji (zarjevelo železo s debelimi gumami, ki je odlično za vožno po blatni in luknjasti makedamski cesti), sva se odpravila skozi vas La Gamba do plantaže kakavovca Don Ovidia, ki sva ga srečala na poti. V španščini, ki jo oba (ne)obvladala nama je razlagal o neki kači ki jo je našel na posesti, a imel je neke opravke in ni imel časa za naju, dovolil pa nama je da na njegovi posesti pustiva kolesi. Skratka, na koncu smo se zmenili, da ga poiščeva, ko se vrneva iz izleta, da nama pokaže kačo. Pot naju je vodila gorvodno po reki Bolsa, skozi čudovit primarni deževni gozd, s številnimi tolmuni kjer sva se lahko kopala. Ko sva prišla do točke, ki nama jo je opisal Werner, kjer naj bi bile žabe podrevnice, sva jih začela iskati in kmalu z navdušenjem tudi odkrila. Takrat je bila ura že pozna, zato sva se obrnila, da ne bi zamudila na kosilo, ki ga zaradi odlične kuhe ne gre zamuditi. Ko sva prišla do kmetije Don Ovidia naju je že čakal s sodom za vodo v rokah. Na dnu soda pa presenečenje! Don Ovidio je na enem od kakavovcev našel gada trepalničarja (Botriechis schlegelii) in ga ujel. To dotično kačo iščem že odkar sem prišel, saj je zares impozantna. Z veseljem sva jo poslikala, se globoko zahvalila dobremu Don Ovidiu in zajahala najini kolesi. Popoldan je bil čas za počitek, zvečer pa zopet iščemo nočne živali.
|
|
|
