‘Candidatus Phytoplasma solani’ - fitoplazma stolbur - na Lavandula, Fragaria in Vaccinium

Uvod

‘Candidatus Phytoplasma solani’ ('Ca. P. solani') je povzročitelj bolezni pri številnih kulturnih rastlinah, kot so vinska trta, krompir, paradižnik, koruza, sivka, jagode, borovnice in druge. Bolezen se prenaša z okuženim sadilnim materialom in žuželkami. Povzroča lahko znatne gospodarske izgube zaradi zmanjšanega pridelka in kakovosti. Fitoplazma je razširjena v številnih evropskih in tudi drugih državah. V Sloveniji je najpogosteje povezana z boleznijo rumenice počrnelosti lesa (bois noir) pri trti, potrjena pa je bila tudi na krompirju, paradižniku, korenju, koprivi (Urtica dioica) in slaku (Convolvulus arvensis).

Uvrstitev med nadzorovane nekarantenske škodljive organizme

'Ca. P. solani' je uvrščena med nadzorovane nekarantenske škodljive organizme (NNŠO) v prilogi IV Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2072 in sicer za rastline za saditev navedene v spodnji preglednici.

Za rastline za saditev vrst Lavandula spp., Fragaria spp. in Vaccinium spp., za katere je ‘Ca. P. solani’ opredeljena kot NNŠO, je v Prilogi IV Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2072 določeno, da mora biti prisotnost škodljivega organizma na rastlinah za saditev 0 %.

Načini preverjanja te zahteve so določeni v Prilogi V za Lavandula spp., kjer mora biti izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

• rastline so rasle na mestu pridelave, znanem kot prostem 'Ca. P. solani', ali

• v zadnjem celotnem vegetacijskem ciklu niso bili opaženi simptomi okužbe, ali

• simptomatične rastline so bile odstranjene in uničene, preostale pa testirane in ugotovljene kot proste škodljivega organizma.

Za Fragaria spp. in Vaccinium spp. v zvezi s tem škodljivim organizmom v Prilogi V ni določenih posebnih ukrepov, zato se zahteva iz Priloge IV (0 % prisotnost) preverja v okviru splošnih fitosanitarnih postopkov.

‘Ca. P. solani’ se ne prenaša s semenom, temveč z vegetativnim razmnoževanjem okuženih gostiteljskih rastlin. V okuženih rastlinah je fitoplazma omejena na floemska prevodna tkiva, med rastlinami pa se prenaša predvsem z žuželkami, ki se hranijo z rastlinskim sokom.

V evropsko-sredozemskem prostoru je najpomembnejši prenašalec svetleči škržatek (Hyalesthes obsoletus; Cixiidae), ki fitoplazmo pridobi kot ličinka na okuženih koreninah gostiteljskih rastlin, kot sta kopriva in slak. Odrasli osebki nato prenašajo fitoplazmo na druge rastline med hranjenjem. Za večino gojenih rastlin, vključno z jagodo in borovnico, velja, da ne omogočajo razvoja vektorja in zato predstavljajo epidemiološke slepe konce. Izjema je sivka, na kateri lahko svetleči škržatek zaključi svoj razvojni krog, kar omogoča lokalno širjenje bolezni in povečuje tveganje za epidemije.

Poleg svetlečega škržatka so kot naravni prenašalci ‘Ca. P. solani’ potrjeni tudi drugi škržatki, kot na primer Reptalus panzeri, Pentastiridius leporinus in Anaceratagallia ribauti. Fitoplazma se lahko prenaša tudi z zajedavskimi rastlinami, na primer z vrstami Cuscuta spp.

Tveganje za vnos fitoplazme v nova območja je povezano z razširjanjem vektorjev in z mednarodno trgovino z okuženimi, a pogosto asimptomatskimi rastlinami za saditev.

Okužba rastlin s ‘Ca. P. solani’ lahko povzroča različna bolezenska znamenja, ki so odvisna od gostiteljske rastline:

• Sivka (Lavandula spp.): Zgodnji simptomi vključujejo zmanjšano vitalnost rastlin in rumenenje listov. Kasneje pride do sušenja nadzemnega dela rastline po sektorjih, kar lahko vodi v popoln propad rastline (Slika 1).

• Jagoda (Fragaria spp.): Okužene rastline so zakrnele in imajo slabo razvit koreninski sistem. Starejši listi se zvijajo navzgor in postanejo vijoličasti, mlajši listi pa so klorotični, skledasto oblikovani, zmanjšani in s skrajšanimi peclji.

• Borovnica (Vaccinium spp.): Okužene rastline kažejo simptome rumenenja in rdečenja zgornjih listov ter nenormalnega razraščanja poganjkov. Pogosto je prisotno tudi neenakomerno zorenje plodov

Besedilo pripravila:

Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo