Znanstvena odprava Virus infection at the interface of sinking, turbulence and aggregation – R/V Kilo Moana Severovzhodni Pacifik

Zapisi dr. Timoteja Turka, torek, 28.5.2024 

Želim na naslednji zapis >>>

Pa sem tu. Na krovu ladje R/V Kilo Moana v pristanišču v San Franciscu. Pred nami je raziskovalna plovba/odprava z uradnim naslovom Virus infection on the interface at the interface of sinking, turbulence and aggregation. Sam se odprave udeležujem kot gostujoči raziskovalec na univerzi Rutgers v New Jerseyu, kjer sem kot Fulbrightovec na obisku v laboratoriju prof. Kay Bidla in prof. Kim Thamatrakoln. Slednja je tudi glavna znanstvenica na krovu odprave, Kay pa je glavni raziskovalec na projektu, v sklopu katerega poteka odprava. Glavna tematika tako projekta kot raziskovalne plovbe, ki je ena od dveh, ki se jih bo znotraj projekta izvedlo, je ugotoviti, kakšna je povezava med virusno infekcijo fitoplanktona in usodo organske snovi, ki je podvržena infekciji. Zato so na odpravi združeni zelo raznoliki profili raziskovalcev: od biofizikov, ki bodo spremljali turbulenco in procese agregacije delcev, do biologov in fitoplanktologov, ki bomo spremljali biološke procese od virusne infekcije, lastnosti celic, vrstno sestavo in fiziološke odzive. Seveda ne manjkajo tudi oceanografi, ki bodo ladjo vodili v prave in najbolj obetavne vode za raziskave, ki smo se jih namenili izpeljati. Med drugim bomo vzorčili za transkriptomske analize, virusno abundanco, vpliv objedanja, bakterijsko produkcijo, nastavili bomo lovilce sedimenta in delcev. Vzporedno z okoljskim vzorčenjem bodo potekali inkubacijski eksperimenti, pri katerih bomo spremljali vpliv povečanja alkalnosti na infekcijo in preživetje fitoplanktonskih celic. Namen je, da s pomočjo satelitov in oceanografskih modelov poiščemo vodne vrtince, kjer zaradi vrtinčenja vode prihaja do povečanega izvoza snovi v globine. V takih vrtincih je cilj ostati nekaj dni ter spremljati, kaj se dogaja s populacijo fitoplanktona, ki tak vrtinec naseljuje in je ločena od vode, ki vrtinec obkroža. Na ladji je vsega skupaj 20 raziskovalcev in 25 članov posadke. Potekala bo od 28.5 do 25.6 z vmesnim postankov v San Franciscu 10.6, kjer bom sam izstopil, saj se del raziskovalne ekipe vmes zamenja.

Za nami sta dva dneva zelo intenzivnega razkladanja in pripravljanja opreme, ki smo jo predhodno poslali iz svojih laboratorijev na različnih univerzah po ZDA. Kot novincu na oceanografskih ekspedicijah mi je vse zelo novo, a hkrati dokaj poznano, saj mi ladje niso tuje. Vseeno pa je vsaka ladja nekaj posebnega. Vse ladje v uporabi ameriških raziskovalcev so v lasti mornarice, a so na posodo različnim raziskovalnim institucijam, ki z njimi upravljajo. Kilo Moana je v lasti Univerze na Havajih, kar se pozna v različnih vidikih. V ladijski restavraciji je vedno na voljo riž in različno tropsko sadje, veliko jedi je ribjih, kapitan hodi okoli v natikačih in kratkih hlačah, hodniki so okrašeni s havajskimi simboli in fotografijami. Negativna stran dejstva, da ladja v glavnem operira v tropskih vodah, pa je gretje, ki dela zelo slabo, severna Kalifornija in severni Tihi ocean pa sta, zaradi hladnega morja in močnih vetrov, zelo hladna. Zato me večino časa na ladji zebe, saj na to nisem bil zares pripravljen.

Razkladanje in urejanje laboratorijev, imenovano »mobilizacija« oziroma »mobing«, je bilo precej intenzivno, sploh včeraj, ko je bil drugi dan. Delali smo od 7. ure zjutraj do 11. ure zvečer. Vso opremo, ki smo jo pripeljali, je bilo potrebno z vezicami, vrvmi, zaskočnimi pasovi (gurtnami), vijaki in lesenimi zaprekami pričvrstiti, preveriti delovanje, napeljati cevi. Veliko fizičnega in miselnega dela. Čas plovbe je bil predviden ob 8h zjutraj na dan, ko pišem ta zapis, a je bil odhod prestavljen na 14. uro zaradi poškodbe enega od članov posadke. Vsak čas bomo torej odpluli. Mimo San Francisca in Alcatraza, pod mostom Golden Gate na odprti ocean, kjer nas čakajo močni vetrovi in visoki valovi. Zdravila proti slabosti so že zaužita, a se bojim da ne bodo pomagala. Bomo videli.

Odprava bo zagotovo eden izmed vrhuncev mojega gostovanja na Rutgers University v okviru Fulbright Visiting Scholar štipendije. Poskusili se bom javljati čim bolj pogosto, ampak zaenkrat še ne vem, v kakšnih časovnih okvirih dela in počitka se bom gibal in koliko miru in energije bom imel za pisanje. Javim se zagotovo vsaj še enkrat na koncu z obsežnim poročilom.