03 jun
Znanstvena odprava Virus infection at the interface of sinking, turbulence and aggregation

Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedInNatisni

V iskanju pravega vrtinca


Zapisi dr. Timoteja Turka, četrtek, 31.5.2024

Želim na prejšnji zapis <<<
 / Želim na naslednji zapis >>>

Pot iz pristanišča pod mostom Golden Gate je bila spektakularna, spremljali so nas kalifornijski morski levi in pelikani, na odprtem morju pa so nas pozdravili veliki valovi. V času ko to pišem, smo na morju tretji dan. Podvrženi smo precej divjemu morju z valovi do 5m in vetrovi do 40 vozlov, ampak zaenkrat tablete proti slabosti relativno dobro učinkujejo. Proti koncu dneva, ko me že pesti utrujenost, ponavadi začnem čutiti slabost in to je tudi znak za počitek.

Po treh dneh kartiranja vodnih tokov s pomočjo akustičnega dopplerjevega merilnika (acoustic Doppler Current Profiler), sonde za vzorčenje turbulence, satelitskih kart in ladijskega senzorja za fluorescenco, ki se uporablja za ugotavljanje koncentracije klorofila, smo uspeli identificirati vodni vrtinec (»eddy«), v katerem bomo skušali ostati naslednjih nekaj dni in v njem opravljati konstantne analize, s katerimi bomo ugotovili kaj se dogaja s populacijo fitoplanktona. Skušamo namreč identificirati območja, kjer prihaja do aktivnega pridnenega dviga globokomorske vode (»upwelling«), ki na površje prinaša vodo, bogato s hranili, ki poganja primarno produkcijo in cvetenje morja. Ekosistem kalifornijskega toka (California Current Ecosystem) je znan po spomladanskemu pojavu »upwellinga«, ki je najbolj izkazan ravno v vodnih vrtincih, v središču katerih zaradi razlike v pritisku prihaja do dviga vode. Naš optimalni cilj je odkriti relativno mlad vrtinec, ter spremljati populacijo fitoplanktona, kako izčrpa vire hranil ter kako virusna infekcija vpliva na sedimentacijo, agregacijo in v končni fazi izvoz ogljika v globine oceana. V ta namen imamo na krovu nekaj najsodobnejše tehnologije, ki so jo prinesli kolegi iz Univerze Stanford, pri čemer gre za namensko narejene mikroskope, s katerimi lahko spremljamo sedimentacijske čase posameznih celic ali delcev. V vodo bomo spuščali tudi različne lovilce sedimenta in pasti, da bomo lahko kvantificirali stopnje transporta snovi. Prvi vzorci, ki smo jih pobrali, nakazujejo, da smo zadeli terno. Vidimo, da smo nekje znotraj vrtinca, kar potrjuje tudi t.i. klatež (»drifter«), ki smo ga spustili v vodo. To je naprava, ki oddaja signal o poziciji in lahko meri nekatere preproste parametre kot so temperatura in slanost. Z njim si pomagamo, da ostanemo znotraj vrtinca, saj ga nosi le vodni tok. Odčitki koncentracije klorofila v območju, v katerem se gibljemo, so astronomski. Nekaj kar lahko vidimo le v najbolj evtrofnih jezerih in glede na videno na mikroskopih gre te koncentracije v glavnem pripisati diatomejam, skoraj izključno iz rodov Skeletonema in Pseudo-nitzschia. Koncentracije klorofila se gibljejo med 10 µg/L do zabeleženih 40 µg/L. Za primerjavo, v tržaškem zalivu so bile maksimalne zabeležene količine okoli 15 µg/L v zadnjih 50 letih. Morje je resnično rjave barve, kar gre pripisati fukoksantinu, fotosinteskemu pigmentu, ki ga imajo poleg klorofila diatomeje. 2 minutni vlek fitoplanktonske mrežice na krov ladje prinese toliko biomase, da vse skupaj izgleda kot zelo gosto blato. To so vsekakor prizori, katerih nisem vajen in so za fitoplanktologa neverjetni. Tudi vodne temperature, ki se gibljejejo okoli 9°C, nakazujejo, da smo znotraj območja dviga globokomorske vode, saj je temperatura okoli vrtinca okoli 14°C.

Večine eksperimentov in inkubacij pa žal še nismo uspeli začeti, saj razmere na morju tega ne dopuščajo. Morje je zelo razburkano, kar onemogoča določene operacije, poleg tega je nekaj članov znanstvene ekipe v horizontali. Vseeno pa maksimalno uživamo, gledamo velike valove, vsake toliko mimo priplava kakšen kit ali morski lev, vse skozi pa nas spremljajo čudovite pelaške morske ptice kot so črnonogi albatrosi. Enega od njih sem ujel tudi v objektiv. Naša odprava je dokaj neobičajna, saj se stalno prilagajamo razmeram in nimamo fiksnih točk vzorčenja. Vse torej temelji na iskanju pravega vrtinca. A zdi se, da smo ga našli, in naslednjih nekaj dni bomo ostali znotraj njega. Po tem pa je načrt, da se poišče še enega, a takrat me najbrž ne bo več na ladji.