23.03.2023
Fitoplazme na palmah
Fitoplazme na palmah Palme lahko okužijo različne fitoplazme, od katerih nekatere lahko povzročijo rumenenje in propadanje palm (ang.: palm lethal yellowing phytoplasmas). Status: Fitoplazme, ki povzročajo rumenenje in propadanje palm ('Candidatus Phytoplasma cocostanzania', 'Candidatus Phytoplasma palmae', 'Candidatus Phytoplasma palmicola' in njeni sorodni sevi ter fitoplazma, ki povzroča t.i. Bogia coconut syndrome) so uvrščene v prilogo II/A Izvedbene Uredbe Komisije (EU) 2019/2027. Opis in biologija: Fitoplazme so paraziti rastlin in živijo v floemskem prevodnem tkivu ter v žuželčjih prenašalcih, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Uvrščamo jih v razred Mollicutes, rod 'Candidatus Phytoplasma'. Fitoplazme, ki povzročajo rumenenje in propadanje palm so uvrščene v različne podskupine fitoplazem 16SrIV in 16SrXXII. Gostiteljske rastline: Najpomembnejše gostiteljske rastline so različne vrste palm iz družine palmovk (Arecaceae). Geografska razširjenost: Za fitoplazme, ki povzročajo rumenenje in propadanje palm ni znano, da bi se pojavljale na ozemlju evropske Unije. Do sedaj so bile odkrite le v nekaterih državah Amerike in Afrike. Znamenja okužb: Od okužbe do pojava prvih bolezenskih znamenj lahko preteče več mesecev. Na okuženih palmah se najprej pojavi bledenje oziroma rumenenje listov (enako kot v primeru abiotičnega stresa), kasneje zaradi okužbe palme propadejo. Gospodarska škoda:Okužene palme propadejo. Če ne ukrepamo, se lahko bolezen razširi na druge rastline iz družine palmovk. Poti prenosa: Fitoplazme, ki povzročajo rumenenje in propadanje palm, lahko vnesemo na novo območje z okuženim sadilnim materialom. Potrjen žuželčji prenašalec je Myndus crudus, ki pri nas ni navzoč. Možni prenašalci so tudi druge žuželke, ki se hranijo na rastlinah iz družine palmovk. Fitosanitarni ukrepi: Potrebni so preventivni ukrepi, kot je na primer nakup preverjeno zdravih rastlin. V primeru potrditve prisotnosti teh fitoplazem v rastlinah, je potrebno okužene rastline uničiti, če se potrdi tudi prisotnost prenašalca, pa ga je potrebno zatirat s fitofarmacevtskimi sredstvi. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/ Nacionalni inštitut za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: EPPO global database: https://gd.eppo.int/taxon/PHYP56 (podatki zajeti 20.3.2023) EFSA PLH Panel (EFSA Panel on Plant Health), Jeger M, Bragard C, Candresse T, Chatzivassiliou E, Dehnen-Schmutz K, Gilioli G, Gregoire J-C, Jaques Miret JA, MacLeod A, Navajas Navarro M, Niere B, Parnell S, Potting R, Rafoss T, Rossi V, Urek G, Van Bruggen A, Van der Werf W, West J, Winter S, Dickinson M, Marzachi C, Hollo G and Caffier D, 2017. Scientific Opinion on pest categorisation of Palm lethal yellowing phytoplasmas. EFSA Journal 2017;15(10):5028, 27 pp. https://doi.org/10.2903/j.efsa.2017.5028 Besedilo pripravila: Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo
19.12.2022
VIRUS NEKROZE STEBEL KRIZANTEM
Virus nekroze stebel krizantem(Chrysanthemum stem necrosis virus; CSNV) Virus nekroze stebel krizantem _podatkovni list Status: Virus nekroze stebel krizantem (Chrysanthemum stem necrosis virus; CSNV) je uvrščen v Prilogo II/A Uredbe 2019/2072/EU. Status CSNV v Sloveniji je »odsoten: izkoreninjen«. Geografska razširjenost: Prvič je bil odkrit na krizantemah v Braziliji leta 1994, kasneje potrjen tudi na Japonskem, v Koreji in Iranu. V Evropi je bil do sedaj odkrit v Sloveniji (leta 2001, 2002, 2006 in 2013 na rastlinah krizantem, leta 2002 na gerberi) in v Italiji (2014); na Nizozemskem (1994, 1995), v Veliki Britaniji (2002, 2010) in v Belgiji (2012) pa so ga potrdili na krizantemah uvoženih iz Brazilije. V vseh primerih najdb v Evropi je bil virus izkoreninjen. Gostiteljske rastline: Najpomembnejše gostiteljske rastline virusa so krizanteme (Dendranthema × grandiflorum). Okužbe s tem virusom so bile potrjene tudi na drugih okrasnih rastlinah (Eustoma russellianum, Gerbera sp., Callistephus chinensis) ter na paradižniku. Opis in biologija: CSNV spada v rod Orthotospovirus. V naravi ga med rastlinami raznašajo resarji na perzistenten način (virus preide v žuželčjo kri, od tod pa v žleze, ki izločajo slino; kužnost žuželke lahko ostane do konca življenja). Potrjeni prenašalci virusa CSNV so: Frankliniella gemina, F. occidentalis, F. intonsa in F. schultzei. Znamenja okužb: Na listih okuženih krizantem se običajno pojavijo nekrotični in klorotični madeži, črte ali koncentrični obroči. Značilna znamenja okužbe so tudi nekroze na steblu, na pecljih in cvetnih nastavkih. Okužene rastline venijo, lahko tudi propadejo. Na listih okužene gerbere je bilo opaženo rahlo rumenenje in nekroze. V primeru okužbe drugih okrasnih rastlin s CSNV so opazili nekroze listov, stebla in pecljev. Nekroze stebla ter nekrotični madeži in obroči na listih so bili opaženi tudi na okuženih rastlinah paradižnika. Znamenja okužb so odvisna od kultivarja in rastnih pogojev. Enaka bolezenska znamenja lahko nastanejo tudi zaradi okužbe z drugimi sorodnimi virusi, kot na primer v primeru okužbe z virusom pegavosti in uvelosti paradižnika (tomato spotted wilt virus; TSWV) ali z virusom nekrotične pegavosti vodenke (impatiens necrotic spot virus; INSV). Za nedvoumno potrditev morebitne prisotnosti virusa CSNV je zato nujna laboratorijska analiza. Gospodarska škoda: Poročila iz Belgije kažejo na veliko občutljivost nekaterih kultivarjev krizantem, saj je zaradi okužbe s CSNV, v relativno kratkem času, propadla večina rastlin v nasadu. Na podlagi eksperimentalnih podatkov lahko v nekaj dneh propadejo tudi rastline paradižnika, če se okužijo s CSNV. Poti prenosa: CSNV lahko v nasad vnesemo z okuženimi sadikami, ki so lahko prikrito okužene in še ne kažejo znakov okužbe. Znotraj nasada ga učinkovito raznašajo resarji, ki so prisotni tudi pri nas (na primer F. occidentalis – cvetlični resar) in prenašajo različne rastlinske viruse. Znotraj nasada se lahko virus prenaša tudi mehansko s sokom okuženih rastlin. Fitosanitarni ukrepi: Potrebni so preventivni ukrepi, kot na primer uporaba preverjeno zdravega sadilnega materiala in omejevanje prenašalcev - resarjev. V primeru potrditve je potrebno uničenje okuženih rastlin. Posebne zahteve za rastline krizantem in paradižnika s poreklom iz tretjih držav za saditev, razen semen so opredeljene v prilogi VII izvedbene uredbe komisije 2019/2072/EU. Če sumite na okužbo takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin ali fitosanitarne inšpektorje na območnih uradih Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Pomembnejši vir: EPPO (2022) Chrysanthemum stem necrosis virus. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. Available online. https://gd.eppo.int Viri slik: EPPO global database in arhiv Nacionalnega inštituta za biologijo Več informacij in kontakti: Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/teme/skodljivi-organizmi-rastlin/ Nacionalni inštitut za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Besedilo pripravila: Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo
20.01.2021
BEGOMOVIRUSI UVRŠČENI V TOČKO 13.F. PRILOGE II UREDBE 2019/2072/EU
Begomovirusi_podatkovni list Status: Virusi iz rodu begomovirusov (družina Geminiviridae) lahko okužijo številne vrste rastlin. Opisanih je več kot 400 različnih begomovirusov, od tega jih več kot 200 lahko okuži bučevke in/ali paradižnik. Vsi begomovirusi z izjemo Abutilon mosaic virus, Sweet potato leaf curl virus, Tomato leaf curl New Delhi virus, Tomato yellow leaf curl virus, Tomato yellow leaf curl Sardinia virus, Tomato yellow leaf curl Malaga virus in Tomato yellow leaf curl Axarquia virus, so uvrščeni v točki 13. F priloge II/A Uredbe 2019/2072/EU. Geografska razširjenost: Za begomoviruse, ki so uvrščeni v točko 13.F priloge II/A Uredbe 2019/2072/EU ni znano, da bi se pojavljali na ozemlju evropske Unije. Pojavljajo se predvsem v tropskih in subtropskih regijah, zaradi spremenjenih klimatskih razmer, pa obstaja tveganja za njihovo širitev tudi na druga območja. Gostiteljske rastline: Begomovirusi imajo zelo širok nabor gostiteljskih rastlin. Številni različni begomovirusi okužujejo paradižnik in bučevke, pojavljajo se tudi na stročnicah, papriki, tobaku, bombažu itd. Alternativni gostitelji so lahko tudi prosto rastoče rastline in pleveli. Znamenja okužb: Najpogostejša znamenja okužbe rastlin z begomovirusi so zvijanje listov, porumenelost žil in rumen mozaik na listih. Bolezenska znamenja na rastlinah so odvisna od sorte, rastnih pogojev, časa okužbe itd. Pot prenosa: Begomoviruse lahko v nasad vnesemo z okuženimi sadikami, znotraj nasada pa jih učinkovito raznaša tobakov ščitkar (Bemisia tabaci), ki je pri nas prisoten in prenaša različne rastlinske viruse. Gospodarska škoda: V primeru okužbe v zgodnji rastni dobi, lahko opazimo zastoj v rasti, razvoj manjšega števila cvetov, prekinjen razvoj plodov ter vsesplošno slabo stanje rastline. Posledično lahko okužbe v zgodnji rastni dobi rezultirajo v izgubi celotnega pridelka. Škodo, ki jo povzročajo begomovirusi je težko oceniti, saj je skupina teh virusov zelo velika in kompleksna. Fitosanitarni ukrepi: Potrebni so preventivni ukrepi, kot na primer uporaba preverjeno zdravega sadilnega materiala in omejevanje prenašalca tobakovega ščitkarja. Zaradi možnega prenosa iz prosto rastočih in plevelnih rastlin, ki lahko predstavljajo rezervoar virusov, je priporočeno njihovo odstranjevanje iz okolice nasadov. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (pri pridelavi rastlin za saditev). Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/ Nacionalni inštitut za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: EFSA (2013) Scientific Opinion on the risks to plant health posed by Bemisia tabaci species complex and viruses it transmits for the EU territory. EFSA Journal 11(4): 3162 EPPO global database (https://gd.eppo.int/taxon/1BEGOG) – vir slik ICTV: Genus Begomovirus. Dostopno na: https://talk.ictvonline.org/ictv-reports/ictv_online_report/ssdna-viruses/w/geminiviridae/392/genus-begomovirus Besedilo pripravili: Zala Kogej in Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo Fotogalerija ... ... ...
03.05.2021
ZLATA TRSNA RUMENICA (Grapevine flavescence dorée)
FD_podatkovni list Zlata trsna rumenica je neozdravljiva karantenska bolezen trte, pri kateri je obvezno odstranjevanje obolelih rastlin in zatiranje njenega prenašalca ameriškega škržatka. Status: Fitoplazma, povzročiteljica zlate trsne rumenice, je uvrščena v prilogo II.B Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2072/. Opis in biologija: Fitoplazme so paraziti rastlin in živijo v floemskem prevodnem tkivu ter v žuželčjih prenašalcih, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Uvrščamo jih v razred Mollicutes. Izolati, ki povzročajo zlato trsno rumenico, so uvrščeni v skupino fitoplazem 16SrV. Gostiteljske rastline: Najpomembnejša gostiteljska rastlina je vinska trta (Vitis vinifera), gostitelji so tudi druge vrste trte, kot npr. hibrid Vitis labrusca in divja trta (Vitis sylvestris). Navzočnost fitoplazme povzročiteljice zlate trsne rumenice je bila potrjena tudi v navadnem srobotu (Clematis vitalba), črni jelši (Alnus glutinosa) in v velikem pajesenu (Ailanthus altissima). V Švici in v Sloveniji smo izolate fitoplazme, ki so glede na trenutno znane podatke enaki ali podobni izolatom, ki na trti povzročajo zlato trsno rumenico, našli tudi na leskah. Geografska razširjenost: Zlata trsna rumenica je bila v Evropi prvič ugotovljena v Franciji v petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato se je razširila v Italiji, ugotovljena je bila tudi v Španiji, Švici, Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem, Portugalskem, v Srbiji in Nemčiji. V Španiji so jo uspeli izkoreniniti. V Sloveniji smo prve okužbe trt s to fitoplazmo zaznali leta 2005 v okolici Kopra, kasneje tudi v vseh drugih vinorodnih deželah; v večini primerov dovolj zgodaj, da so bili ukrepi, kot je odstranjevanje obolelih trt in zatiranje prenašalca, pravočasno vzpostavljeni in s tem preprečen nastanek večjih škod. Poti prenosa: Pomemben vir prenosa fitoplazme na večje razdalje so okuženi cepiči, podlage in trsne cepljenke. Glavni žuželčji prenašalec te fitoplazme med trtami je ameriški škržatek (Scaphoideus titanus), ki s sesanjem iz listnih žil okuženih trt fitoplazmo sprejme z rastlinskim sokom in jo prenese na neokužene trte. Ko se okuži, ostane kužen celotno življenjsko dobo. Ameriški škržatek živi predvsem na trti. Z okuženega navadnega srobota na trto lahko to fitoplazmo prenese navadni dolgoglavec (Dictyophara europaea); z okužene jelše na trto pa vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae) in jelšev škržatek (Oncopsis alni), glede na najnovejše raziskave pa morda tudi škržatek Allygus spp. Znamenja okužb: Bolezenska znamenja so na različnih sortah vinske trte različno izražena. Bolezenska znamenja lahko zajamejo cel trs ali le dele trsa (posamezne rozge) in se začnejo pojavljati v začetku julija in se proti jeseni stopnjujejo. Izraženost le-teh je odvisna tudi od časa, ki je minil po okužbi, in od okoljskih dejavnikov. Na listih se lahko pojavi splošna bledikavost, obarvanje ali sektorsko rumenenje pri belih oziroma rdečenje pri rdečih sortah. Obolelo listno tkivo lahko pozneje na posameznih delih odmre, možna je tudi delna nekroza listnih žil. Listi so lahko togi in krhki in se pri mečkanju zdrobijo, robovi pa uvihavajo navzdol. V času odpadanja listja se listna ploskev navadno loči od peclja tako, da pecelj še dolgo ostane na rozgi. Poganjki so lahko mlahavi ali povešeni, na spodnjih medčlenkih zelenih poganjkov lahko opazimo drobne temno rjave ali črne bradavičke, na notranji strani luba poganjkov pa nekroze. Rozge neenakomerno in pomanjkljivo olesenevajo, zato te pozimi pogosto odmrejo in počrnijo. Spomladi okužene trte pozneje in neenakomerno odganjanjo. Kabrnki se slabo oplodijo, osipajo in včasih tudi odmrejo, jagode venijo, grozdi ali deli grozdov se lahko posušijo. Podobna bolezenska znamenja kot v primeru okužbe z zlato trsno rumenico lahko opazimo tudi v primeru okužbe z rumenico počrnelosti lesa ali v primeru okužbe z drugimi patogeni, zato je za zanesljivo določitev nujna laboratorijska analiza.Bolezenska znamenja na matičnih rastlinah za podlage so le redko vidna oziroma slabo izražena. Jelša, srobot in veliki pajesen ponavadi ne kažejo vidnih znamenj okužbe, lahko pa listi bledijo, rumenijo ali rdečijo, so manjši ali rahlo zviti navzdol. Gospodarska škoda: Pridelek okuženih trt je manjši in slabše kakovosti. Okuženi trsi sčasoma propadejo. Če ne ukrepamo, se lahko bolezen razširi po celotnem vinogradu in tudi v sosednje vinograde. Fitosanitarni ukrepi: V žariščih okužbe je obvezno odstranjevanje okuženih trt in vseh trt, ki kažejo bolezenska znamenja. Trte je treba odstraniti s koreninami vred, sicer lahko iz njih poženejo okuženi poganjki, ki so vir okužbe. Zatiranje ameriškega škržatka je obvezno v matičnih vinogradih, trsnicah in matičnjakih povsod po Sloveniji ter v vinogradih na celotnem razmejenem območju zlate trsne rumenice, ki vključuje večino vinogradov v Sloveniji. Preventivni ukrepi vključujejo uporabo zdravega sadilnega in razmnoževalnega materiala trte. V vinogradih in njihovi okolici je priporočljivo odstranjevanje drugih gostiteljskih rastlin (obvezno v trsnicah, matičnjakih in matičnih vinogradih). Dodatne informacije: https://www.gov.si/teme/zlata-trsna-rumenica/ Vir slik: arhiv Nacionalnega inštituta za biologijo Besedilo pripravila: Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo Fotogalerija ... ... ... $(document).ready(function() { $('.fancybox').fancybox(); })
03.07.2020