Bolezni

20.01.2021

BEGOMOVIRUSI UVRŠČENI V TOČKO 13.F. PRILOGE II UREDBE 2019/2072/EU

Begomovirusi_podatkovni list Status: Virusi iz rodu begomovirusov (družina Geminiviridae) lahko okužijo številne vrste rastlin. Opisanih je več kot 400 različnih begomovirusov, od tega jih več kot 200 lahko okuži bučevke in/ali paradižnik. Vsi begomovirusi z izjemo Abutilon mosaic virus, Sweet potato leaf curl virus, Tomato leaf curl New Delhi virus, Tomato yellow leaf curl virus, Tomato yellow leaf curl Sardinia virus, Tomato yellow leaf curl Malaga virus in Tomato yellow leaf curl Axarquia virus, so uvrščeni v točki 13. F priloge II/A Uredbe 2019/2072/EU.   Geografska razširjenost: Za begomoviruse, ki so uvrščeni v točko 13.F priloge II/A Uredbe 2019/2072/EU ni znano, da bi se pojavljali na ozemlju evropske Unije. Pojavljajo se predvsem v tropskih in subtropskih regijah, zaradi spremenjenih klimatskih razmer, pa obstaja tveganja za njihovo širitev tudi na druga območja.   Gostiteljske rastline: Begomovirusi imajo zelo širok nabor gostiteljskih rastlin. Številni različni begomovirusi okužujejo paradižnik in bučevke, pojavljajo se tudi na stročnicah, papriki, tobaku, bombažu itd. Alternativni gostitelji so lahko tudi prosto rastoče rastline in pleveli.   Znamenja okužb: Najpogostejša znamenja okužbe rastlin z begomovirusi so zvijanje listov, porumenelost žil in rumen mozaik na listih. Bolezenska znamenja na rastlinah so odvisna od sorte, rastnih pogojev, časa okužbe itd.   Pot prenosa: Begomoviruse lahko v nasad vnesemo z okuženimi sadikami, znotraj nasada pa jih učinkovito raznaša tobakov ščitkar (Bemisia tabaci), ki je pri nas prisoten in prenaša različne rastlinske viruse. Gospodarska škoda: V primeru okužbe v zgodnji rastni dobi, lahko opazimo zastoj v rasti, razvoj manjšega števila cvetov, prekinjen razvoj plodov ter vsesplošno slabo stanje rastline. Posledično lahko okužbe v zgodnji rastni dobi rezultirajo v izgubi celotnega pridelka. Škodo, ki jo povzročajo begomovirusi je težko oceniti, saj je skupina teh virusov zelo velika in kompleksna.   Fitosanitarni ukrepi: Potrebni so preventivni ukrepi, kot na primer uporaba preverjeno zdravega sadilnega materiala in omejevanje prenašalca tobakovega ščitkarja. Zaradi možnega prenosa iz prosto rastočih in plevelnih rastlin, ki lahko predstavljajo rezervoar virusov, je priporočeno njihovo odstranjevanje iz okolice nasadov.   Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (pri pridelavi rastlin za saditev). Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/   Nacionalni inštitut za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov  Pomembnejši viri:  EFSA (2013) Scientific Opinion on the risks to plant health posed by Bemisia tabaci species complex and viruses it transmits for the EU territory. EFSA Journal 11(4): 3162  EPPO global database (https://gd.eppo.int/taxon/1BEGOG) – vir slik  ICTV: Genus Begomovirus. Dostopno na: https://talk.ictvonline.org/ictv-reports/ictv_online_report/ssdna-viruses/w/geminiviridae/392/genus-begomovirus   Besedilo pripravili:  Zala Kogej in Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo Fotogalerija ... ... ...

več >>

03.05.2021

ZLATA TRSNA RUMENICA (Grapevine flavescence dorée)

FD_podatkovni list Zlata trsna rumenica je neozdravljiva karantenska bolezen trte, pri kateri je obvezno odstranjevanje obolelih rastlin in zatiranje njenega prenašalca ameriškega škržatka. Status: Fitoplazma, povzročiteljica zlate trsne rumenice, je uvrščena v prilogo II.B Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2072/. Opis in biologija: Fitoplazme so paraziti rastlin in živijo v floemskem prevodnem tkivu ter v žuželčjih prenašalcih, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Uvrščamo jih v razred Mollicutes. Izolati, ki povzročajo zlato trsno rumenico, so uvrščeni v skupino fitoplazem 16SrV. Gostiteljske rastline: Najpomembnejša gostiteljska rastlina je vinska trta (Vitis vinifera), gostitelji so tudi druge vrste trte, kot npr. hibrid Vitis labrusca in divja trta (Vitis sylvestris). Navzočnost fitoplazme povzročiteljice zlate trsne rumenice je bila potrjena tudi v navadnem srobotu (Clematis vitalba), črni jelši (Alnus glutinosa) in v velikem pajesenu (Ailanthus altissima). V Švici in v Sloveniji smo izolate fitoplazme, ki so glede na trenutno znane podatke enaki ali podobni izolatom, ki na trti povzročajo zlato trsno rumenico, našli tudi na leskah. Geografska razširjenost: Zlata trsna rumenica je bila v Evropi prvič ugotovljena v Franciji v petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato se je razširila v Italiji, ugotovljena je bila tudi v Španiji, Švici, Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem, Portugalskem, v Srbiji in Nemčiji. V Španiji so jo uspeli izkoreniniti. V Sloveniji smo prve okužbe trt s to fitoplazmo zaznali leta 2005 v okolici Kopra, kasneje tudi v vseh drugih vinorodnih deželah; v večini primerov dovolj zgodaj, da so bili ukrepi, kot je odstranjevanje obolelih trt in zatiranje prenašalca, pravočasno vzpostavljeni in s tem preprečen nastanek večjih škod. Poti prenosa: Pomemben vir prenosa fitoplazme na večje razdalje so okuženi cepiči, podlage in trsne cepljenke. Glavni žuželčji prenašalec te fitoplazme med trtami je ameriški škržatek (Scaphoideus titanus), ki s sesanjem iz listnih žil okuženih trt fitoplazmo sprejme z rastlinskim sokom in jo prenese na neokužene trte. Ko se okuži, ostane kužen celotno življenjsko dobo. Ameriški škržatek živi predvsem na trti. Z okuženega navadnega srobota na trto lahko to fitoplazmo prenese navadni dolgoglavec (Dictyophara europaea); z okužene jelše na trto pa vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae) in jelšev škržatek (Oncopsis alni), glede na najnovejše raziskave pa morda tudi škržatek Allygus spp. Znamenja okužb: Bolezenska znamenja so na različnih sortah vinske trte različno izražena. Bolezenska znamenja lahko zajamejo cel trs ali le dele trsa (posamezne rozge) in se začnejo pojavljati v začetku julija in se proti jeseni stopnjujejo. Izraženost le-teh je odvisna tudi od časa, ki je minil po okužbi, in od okoljskih dejavnikov. Na listih se lahko pojavi splošna bledikavost, obarvanje ali sektorsko rumenenje pri belih oziroma rdečenje pri rdečih sortah. Obolelo listno tkivo lahko pozneje na posameznih delih odmre, možna je tudi delna nekroza listnih žil.  Listi so lahko togi in krhki in se pri mečkanju zdrobijo, robovi pa uvihavajo navzdol. V času odpadanja listja se listna ploskev navadno loči od peclja tako, da  pecelj še dolgo ostane na rozgi. Poganjki so lahko mlahavi ali povešeni, na spodnjih medčlenkih zelenih poganjkov lahko opazimo drobne temno rjave ali črne bradavičke, na notranji strani luba poganjkov pa nekroze. Rozge neenakomerno in pomanjkljivo olesenevajo, zato te pozimi pogosto odmrejo in počrnijo. Spomladi okužene trte pozneje in neenakomerno odganjanjo. Kabrnki se slabo oplodijo, osipajo in včasih tudi odmrejo, jagode venijo, grozdi ali deli grozdov se lahko posušijo. Podobna bolezenska znamenja kot v primeru okužbe z zlato trsno rumenico lahko opazimo tudi v primeru okužbe z rumenico počrnelosti lesa ali v primeru okužbe z drugimi patogeni, zato je za zanesljivo določitev nujna laboratorijska analiza.Bolezenska znamenja na matičnih rastlinah za podlage so le redko vidna oziroma slabo izražena. Jelša, srobot in veliki pajesen ponavadi ne kažejo vidnih znamenj okužbe, lahko pa listi bledijo, rumenijo ali rdečijo, so manjši ali rahlo zviti navzdol. Gospodarska škoda: Pridelek okuženih trt je manjši in slabše kakovosti. Okuženi trsi sčasoma propadejo. Če ne ukrepamo, se lahko bolezen razširi po celotnem vinogradu in tudi v sosednje vinograde. Fitosanitarni ukrepi: V žariščih okužbe je obvezno odstranjevanje okuženih trt in vseh trt, ki kažejo bolezenska znamenja. Trte je treba odstraniti s koreninami vred, sicer lahko iz njih poženejo okuženi poganjki, ki so vir okužbe. Zatiranje ameriškega škržatka je obvezno v matičnih vinogradih, trsnicah in matičnjakih povsod po Sloveniji ter v vinogradih na celotnem razmejenem območju zlate trsne rumenice, ki vključuje večino vinogradov v Sloveniji. Preventivni ukrepi vključujejo uporabo zdravega sadilnega in razmnoževalnega materiala trte. V vinogradih in njihovi okolici je priporočljivo odstranjevanje drugih gostiteljskih rastlin (obvezno v trsnicah, matičnjakih in matičnih vinogradih). Dodatne informacije: https://www.gov.si/teme/zlata-trsna-rumenica/ Vir slik: arhiv Nacionalnega inštituta za biologijo Besedilo pripravila: Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo       Fotogalerija ... ... ... $(document).ready(function() { $('.fancybox').fancybox(); })  

več >>

03.07.2020

Candidatus Phytoplasma phoenicium

Dokument s slikami: CaPPhoenicium   ‘Candidatus Phytoplasma phoenicium’ je nevarna fitoplazma, ki okužuje koščičarje, kjer vpliva na kakovost pridelka in povzroča propadanje dreves.   Status: ‘Ca. Phytoplasma phoenicium’ je uvrščena na EPPO seznam A1. V EU sedaj ni posebej imenovana med karantenskimi škodljivimi organizmi, lahko pa jo štejemo med neevropske fitoplazme na Prunus, ki so v točki 19(h) priloge II.A uredbe (EU) 2019/2072 navedene na seznamu karantenskih škodljivih organizmov za Unijo.   Opis in biologija: Fitoplazme so paraziti rastlin in živijo v floemskem prevodnem tkivu ter v žuželčjih prenašalcih, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Uvrščamo jih v razred Mollicutes, rod 'Ca. Phytoplasma'.   Izolati ‘Ca. Phytoplasma phoenicium’ so uvrščeni v podskupino fitoplazem 16SrIX-B in povzročajo bolezen, imenovano metličavost mandljevcev (ang.: almond witches’-broom disease).   Gostiteljske rastline: Najpomembnejše gostiteljske rastline so mandljevec (Prunus dulcis), breskve (P. persica) in nektarine (P. persica var. nucipersica). Okuži lahko tudi marelice (P. armeniaca), podlage za cepljenje breskev (Prunus x amygdalo-persica) in tudi nekatere prosto rastoče vrste.   Geografska razširjenost: V Libanonu in Iranu je razširjena na vseh področjih, kjer gojijo rastline rodu Prunus. Ugotovljena je bila na mandljevcih, breskvah in nektarinah. V Evropi je bila do sedaj odkrita le na mandljevcih in sicer leta 2019 na jugovzhodu Italije.   Znamenja okužb: Na okuženih mandljevcih, breskvah in nektarinah običajno iz korenin, debla ali vej izraščajo številni poganjki, pogosto v obliki metel.   Na okuženih breskvah in nektarinah je mogoče opaziti tudi zgodnejše cvetenje in prezgodnji razvoj brstov, cvetovi so lahko deformirani, listi manjši in svetlejši, jeseni lahko pride do prezgodnjega staranja. Na okuženih rastlinah se plodovi ne razvijejo ali pa so deformirani. Bolezenska znamenja na breskvah in nektarinah sprva opazimo le na nekaterih vejah, kasneje postane prizadeto celotno drevo. Na okuženih marelicah se pojavi zvijanje listov in metlasti izrastki. Podlaga Prunus x amygdalo-persica lahko zaradi okužbe zaostaja v rasti, ima krajše členka, manjše porumenele liste, metlaste izrastke ali celo propade.    Nekatere okužene rastline ne izražajo bolezenskih znamenj ali pa so ta prisotna v milejši obliki. Take rastline lahko predstavljajo vir okužb.   Gospodarska škoda: Plodovi z okuženih dreves, niso primerni za trženje. Okužena drevesa propadejo v nekaj letih. Če ne ukrepamo, se lahko bolezen razširi po celotnem nasadu.   Poti prenosa: Prenos bolezni je možen z okuženim sadilnim in razmnoževalnim materialom. Med rastlinami se fitoplazme lahko prenesejo tudi preko korenin. Pomemben naravni prenašalec bolezni je breskov škržatek (Asymmetrasca decedens), ki je polifag in je navzoč tudi pri nas. Potrjena žuželčja prenašalca sta še Tachycixius cf. cypricus in T. viperinus, ki pri nas nista navzoča. Možni prenašalci so tudi drugi škržatki, ki se hranijo na rastlinah rodu Prunus.   Fitosanitarni ukrepi Ker gre za nevarno fitoplazmo, je v pripravi predlog uvrstitve 'Cadidatus Phytoplasma phoenicium' v prilogo II.A Uredbe (EU) 2019/2072.         Dodatne informacije: Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/   Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/ Nacionalni inštitut za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: Abou-Jawdah in sod. (2002) An epidemic of almond witches’-broom in Lebanon: classification and phylogenetic relationship of the associated phytoplasma. Plant Disease 86, 477–484.   EPPO global database (https://gd.eppo.int/taxon/PHYPPH) – vir slik   EPPO (2017) Pest risk analysis for ‘Candidatus Phytoplasma phoenicium’. EPPO, Paris. Available at https://gd.eppo.int/taxon/PHYPPH   Nigro in sod. (2019) First Report of ‘Candidatus Phytoplasma phoenicium’ on Almond in Southern Italy. Plant Disease 104.   Quaglino F in sod. (2015) ‘Candidatus Phytoplasma phoenicium ’associated with almond witches’-broom disease: from draft genome to genetic diversity among strain populations. BMC microbiology 15, 148.     Salehi in sod. (2015) Wild almond (Prunus scoparia), a potential source of almond witches’-broom phytoplasma in Iran. Journal of Plant Pathology 97, 377-381.     Besedilo pripravili: Nataša Mehle, Nacionalni inštitut za biologijo Erika Orešek, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin   

več >>