07.01.2026
Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens
Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens Curtobacterium flaccumfaciens pv. flacuumfaciens podatkovni list Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens (Cff) je gram-pozitivna bakterija, ki povzroča bakterijsko venenje fižola in drugih stročnic. Bolezen je znana po hitrem venenju rastlin, zmanjšanem pridelku ter obarvanosti in slabši kakovosti semen. Patogen je izjemno odporen in se v okuženem semenu lahko ohrani več desetletij. Status Veljavno ime: Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens (Hedges) Collins & Jones Imena bolezni: bakterijsko venenje fižola; angl.: bacterial wilt of bean, bacterial tan spot of soybean Fitosanitarna kategorizacija: EU 2019/2072 priloga II/A; EPPO A2 lista EPPO koda: CORBFL Gostiteljske rastline Cff okužuje predvsem stročnice. Glavni gostitelji so fižol (Phaseolus vulgaris, P. coccineus, P. lunatus), soja (Glycine max), grah (Pisum sativum), vrste rodu Vigna (V. angularis, V. radiata, V. mungo, V. unguiculata) in hijacintni fižol (Lablab purpureus). Med naravnimi gostitelji so bili zabeleženi tudi Volčji bob (Lupinus polyphyllus) ter številni pleveli, kot so vrste rodov Amaranthus, Chenopodium, Vicia in Ipomoea. Bakterija lahko epifitsko ali endofitsko kolonizira tudi ne-stročnice brez vidnih bolezenskih znamenj (npr. žita – pšenica, oves, ječmen, rž; oljna ogrščica; travne vrste in nekatere razhudnikovke), kar lahko predstavlja lokalni vir okužbe za stročnice. Geografska razširjenost Bolezen je bila najprej opisana v ZDA, kasneje pa zabeležena v Kanadi in Mehiki, v Južni Ameriki (Brazilija, Kolumbija, Venezuela), Avstraliji, Aziji (Kitajska, Iran) in Afriki (Zambija, Mavricij, Tunizija) (Slika 1). V EPPO regiji so bili primeri v več državah Evrope; pojavi so večinoma sporadični in so pogosto povezani z uvozom okuženega semena. Do sedaj večjih gospodarskih izgub v Evropi niso poročali, vendar je potencial za širjenje prisoten zaradi pridelave stročnic. Bolezenska znamenja Simptomi se razvijajo postopoma skozi rastno sezono. Bakterija po vstopu v rastlino se širi po ksilemu in z eksopolisaharidi ter bakterijskimi agregati zamaši prevodne žile, kar povzroči moten pretok vode in venenje. Na mladih rastlinah je to venenje hitro in pogosto vodi v propad rastline. Pri starejših rastlinah se najprej opazi medžilna kloroza na listih (Slika 3), ki prehaja v nekrozo zaradi sistemske okužbe žilnega tkiva (Slika 2). Listi venijo, se sušijo in odpadajo. Na strokih se pojavijo olivno-zelene lise. Okužena semena se lahko obarvajo rumeno, oranžno, rožnato ali vijolično, kar je vidno predvsem pri belosemenskih sortah. Pri soji in mungo fižolu so simptomi blažji, izražajo se kot svetlo rjave do rumene lise. Ob hudih okužbah se cvetovi sušijo, pridelek semen pa je močno zmanjšan. V naprednih fazah okužbe je opazna sistemska kolonizacija bakterije v ksilemu, kar vodi v popolno venenje rastline. Gospodarska škoda Bolezen lahko povzroči velike izgube zaradi zmanjšanega pridelka in kakovosti semen. V preteklosti so bile v ZDA in Avstraliji zabeležene epidemije z več kot 90 % okuženostjo. V soji so izgube običajno manjše, lahko pa dosežejo tudi do 18,5 %. V Evropi večjih gospodarskih izgub ni bilo zabeleženih, vendar je zaradi povečane pridelave stročnic tveganje za širjenje bolezni večje. Poti prenosa Primarna pot prenosa je okuženo seme, ki je lahko okuženo na površini ali v notranjosti. Bakterija lahko prezimi v ostankih okuženih rastlin, v tleh in na orodju, kar ji omogoča preživetje tudi izven rastne sezone. Pomembno vlogo imajo tudi latentne okužbe, ki jih ni mogoče zaznati vizualno. Prenos je mogoč z namakalno vodo, zlasti pri uporabi nadzemnega zalivanja, ter z neposrednim stikom med rastlinami ali preko ran, ki nastanejo zaradi mehanskih poškodb ali vremenskih vplivov. Pleveli in alternativni gostitelji omogočajo preživetje bakterije v okolju. Do danes niso bili potrjeni nobeni vektorji, zato prenos z žuželkami ni znan. Največje tveganje za vnos in širjenje bolezni predstavlja uvoz okuženega semena iz držav, kjer je bakterija že prisotna. Fitosanitarni ukrepi Za obvladovanje in preprečevanje širjenja bakterije Cff se priporočajo sledeči ukrepi: - Uporaba zdravih, testiranih in certificiranih semen iz območij brez bolezni ali iz nadzorovanih pridelovalnih območij. - Vizualni pregledi in laboratorijsko testiranje uvoženih semen saj latentne okužbe pogosto niso vidne s prostim očesom. - Kolobarjenje s kulturami, ki niso gostitelji bakterije, ter odstranjevanje okuženih rastlinskih ostankov in plevelov. - Izogibanje nadzemnemu zalivanju, ki povečuje tveganje prenosa. - Čiščenje in razkuževanje kmetijske opreme, skladiščnih prostorov in pripomočkov. - Uporaba odpornih sort, vendar so komercialno zanimive odporne sorte še redke. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/Nacionalni inštitutu za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: EPPO (2025) Curtobacterium flaccumfaciens pv. flaccumfaciens. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. https://gd.eppo.int (accessed 2025-10-07) Osdaghi H, et al. (2020). Curtobacterium flaccumfaciens: Taxonomy, host range, and epidemiology. Plant Disease, 104(2): 345–356. Besedilo pripravila: Manca Pirc, Nacionalni inštitut za biologijo
03.12.2025
Pantoea stewartii subsp. stewartii
Pantoea stewartii subsp. stewartii Pantoea stewartii subsp. stewartii podatkovni list Pantoea stewartii subsp. stewartii (ERWIST) je gram-negativna bakterija, povzročiteljica Stewartovega venenja in listnega ožiga koruze (angl. Stewart’s wilt). Bolezen lahko povzroča resne izgube pridelka, zlasti pri občutljivih sortah sladke koruze in pri zgodnjih sistemskih okužbah. Bolezen je zgodovinsko razširjena v Severni Ameriki, v zadnjih desetletjih pa se pojavlja tudi izven tega območja, vključno z Evropo.Status Veljavno ime: Pantoea stewartii subsp. stewartii (Smith) Mergaert et al. Imena bolezni: slov.: Stewartovo venenje koruze, Stewartova bakterijska uvelost, listni ožig koruze; angl.: Stewart’s wilt, Stewart’s bacterial wilt Fitosanitarna kategorizacija: EU 2019/2072 priloga II/A; EPPO A1 lista EPPO koda: ERWIST Gostiteljske rastline Glavni gostitelj: koruza (Zea mays), vključno s sladko, krmno in koruzo za zrnje. Občutljivost: sladke koruze (Z. mays var. saccharata) in nekaterih starševskih linij za pridelavo semena so praviloma bolj občutljive; pri odpornih hibridih so simptomi omejeni in sistemska okužba redka. Drugi poročani gostitelji (z negotovostjo): nekatere vrste trav (Poaceae), riž (Oryza sativa), pšenica (Triticum aestivum). Za nekatere druge gostiteljske rastline npr. okrasne rastline (Dracaena sanderiana) in »jackfruit« (Artocarpus heterophyllus) obstaja znatna negotovost, ali gre dejansko za okužbe s podvrsto stewartii ali z drugimi podvrstami rodu Pantoea. Geografska razširjenost Bakterija je endemična v ZDA, razširjena tudi v Kanadi ter prisotna v drugih državah Srednja in Južne Amerike, Afrike ter Azije. V Evropi so o bolezni občasno poročali iz Ukrajine, Italije in Slovenije. Bolezenska znamenja Za bolezen sta značilni dve obliki bolezenskih znamenj glede na čas okužbe in občutljivost koruze. Do venenja sejancev pride ob sistemski okužbi kot posledici okuženega semena in/ali okužbe mladih rastlin. Bakterija se razširi po ksilemu kjer lahko zamaši žile, kar vodi v moten pretok vode in venenje. Okužene rastline zaostajajo v rasti, venijo in lahko propadejo, stebla so lahko votla v bližini tal. Listni ožig se razvije na rastlinah, ki se okužijo kasneje v sezoni. Zanj so značilne vzdolžne, vodene proge ob listnih žilah. Proge rumenijo, nato tkivo propade. Gospodarska škoda Pri odpornih hibridih je vpliv majhen. pri občutljivih sortah sladke koruze lahko izgube dosežejo 40–100 %, če pride do zgodnje sistemske okužbe. Pojavnost bolezni v Severni Ameriki je močno povezana s prenašalcem v katerem lahko bakterija prezimi. Ta hrošček v Evropi ni prisoten. Poti prenosa Primarna pot prenosa na daljše razdalje je okuženo seme, ki je lahko okuženo na površini ali v notranjosti. Prenos s semenom sicer ni zelo učinkovit. Bakterija lahko prezimi v ostankih okuženih rastlin, v tleh in na orodju, kar ji omogoča preživetje tudi izven rastne sezone. Pleveli in alternativni gostitelji omogočajo preživetje bakterije v okolju. V Evropi ni znanih učinkovitih žuželčjih prenašalcev. Največje tveganje za vnos in širjenje bolezni še vedno predstavlja vnos okuženega semena iz področij, kjer je bakterija že prisotna. Fitosanitarni ukrepi Cilj fitosanitarnih ukrepov je preprečiti vnos, širjenje in ohranjanje bakterije Pantoea stewartii subsp. stewartii v okolju. Ker gre za karantenskega škodljivega organizma, je ob potrditvi bolezni obvezno sodelovanje s pristojnimi službami. Preventivni ukrepi Uporaba zdravega, certificiranega semena. Uporaba preverjenega in certificiranega semena je ključni preventivni ukrep. V EU je seme koruze obvezno testirano na prisotnost bakterije P. stewartii subsp. stewartii. Seme neznanega izvora ali seme, pridelano na okuženih poljih, predstavlja največje tveganje za vnos bakterije. Kolobarjenje. Priporočen je vsaj enoletni premor brez koruze na poljih, kjer je bila bolezen potrjena ali sumljiva. Primerne negostiteljske rastline so npr. pšenica, ječmen, oves, rž, tritikala, sončnica, oljna ogrščica, stročnice, detelja in lucerna. Kolobarjenje učinkovito zmanjša tveganje ponovitve bolezni. Ukrepi ob potrjeni okužbi Siliranje okužene koruze. Siliranje je pogosto najučinkovitejši ukrep. Bakterija v kislem in anaerobnem okolju silaže hitro propade, s čimer se odstrani glavni vir okužbe. Okužene rastline se lahko varno uporabijo za silažo. Odstranjevanje in obdelava rastlinskih ostankov. Rastlinske ostanke, ki ne gredo v silažo, je treba čim prej odstraniti ali globoko zadelati v tla. Ostankov okužene koruze ne puščamo na površju, saj lahko bakterija v vlažnih rastlinskih tkivih preživi več tednov. Odstranjevanje samoraslih rastlin in plevelov. Samorasle rastline koruze ter nekateri pleveli (npr. krvavordeča srakonja) lahko predstavljajo skrite rezervoarje bakterije in most do naslednje rastne sezone. Njihovo odstranjevanje v času kolobarja bistveno zmanjša tveganje ponovne okužbe. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/Nacionalni inštitutu za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: Stewart’s Wilt of Corn [WWW Document], n.d. . Stewart’s Wilt of Corn. URL https://www.apsnet.org/edcenter/apsnetfeatures/Pages/StewartsWilt.aspx (accessed 3.12.25). Besedilo pripravila: Tanja Dreo, Nacionalni inštitut za biologijo
28.10.2025
Clavibacter sepedonicus
Clavibacter sepedonicusClavibacter sepedonicus podatkovni list Clavibacter sepedonicus je patogena bakterija na rastlinah, ki povzroča obročkasto gnilobo krompirja. Bakterija je prisotna predvsem v predelu sveta z zmernim podnebjem. Primarni gostitelj bakterije je krompir, vendar lahko napada tudi druge rastline. Bolezen povzroča veliko gospodarsko škodo na krompirju zaradi venenja in propadanja rastlini ter gnitja gomoljev. Status Veljavno ime: Clavibacter sepedonicus (Spieckermann & Kotthoff) Li et al. Imena bolezni: slo. obročkasta gniloba krompirja, angl. Bacterial ring rot of potato, angl. Potato ring rot. Fitosanitarna kategorizacija: EU 2019/2072 priloga II/B, EPPO A2 lista EPPO koda: CORBSE Gostiteljske rastline Glavni gostitelj bakterije C. sepedonicus je krompir (Solanum tuberosum). Bakterija lahko okuži tudi sladkorno peso (Beta vulgaris) in paradižnik (Solanum lycopersicum). Geografska razširjenost Bolezen je bila prvič zabeležena v severni Evropi, razširila pa se je predvsem v zmernem podnebju po vsej severni polobli (Slika 1). V Evropi je najpogostejša v severni, severozahodni in centralni Evropi, posamični primeri pa se pojavljajo tudi v južni Evropi. Posamezni primeri in prestrežbe bakterije so bile zabeležene v več državah članicah EU. Bakterija je v EU razširjena le na Kreti (Grčija). V Sloveniji bakterija ni prisotna. Bakterija C. sepedonicus je prisotna tudi v Severni Ameriki in delih Azije, kot so Kitajska, Japonska, Južna Koreja in Rusija. Uspeva v regijah s hladnim podnebjem in je še posebej problematičen na območjih, kjer je krompir pomemben pridelek. Bolezenska znamenja Bolezenska znamenja C. sepedonicus so različna in lahko spominjajo na bolezenska zamenja drugih bolezni krompirja. Tipični simptomi vključujejo: • Bolezenska znamenja na rastlinah krompirja (Slika 2): Venenje spodnjih listov rastline, zvijanje listnih robov, rumenenje listov oz. pojavljanje kloroze med listnimi žilami in nekroza, ki se začne na robovih listov. Simptomi se pojavijo pozno v rastni sezoni, izražanje simptomov pa pospeši suho, vroče vreme. • Bolezenska znamenja na gomoljih (Slika 3): Zgodnje okužbe se kažejo kot razbarvane oz. ozke kremno rumene cone vzdolž žilnega tkiva pri prerezanem okuženem gomolju. V naprednih fazah cona tkiva ob žilnem obroču postan mehka, iz žil pa izhaja bel izcedek brez vonja. Na površini gomolja se pojavijo razjede in razpoke, ki pogosto vodijo v sekundarno okužbo z bakterijami, ki povzročajo mehko gnilobo. Lahko se pojavijo latentne okužbe, ki jih je mogoče odkriti le z laboratorijskim testiranjem. Gospodarska škodaPrisotnost bakterije C. sepedonicus lahko povzroči veliko gospodarsko škodo. Bolezen, ki jo povzroča ta bakterija, vodi do izgube pridelka, saj povzroči venenje in odmiranje rastlin ter gnilobo gomoljev. Poleg neposredne škode na pridelkih, pa bakterija C. sepedonicus povzroča gospodarsko škodo tudi zaradi strogih regulativnih ukrepih, ki so potrebni za spremljanje in preprečevanje širjenja okužb. Poti prenosa Patogen ima več poti širjenja, širi se predvsem preko: • Semenskega krompirja: Glavni način prenosa je sajenje okuženih semenskih gomoljev. • Onesnažena oprema: Orodje, stroji in pripomočki za skladiščenje lahko prenašajo bakterije med zdravimi in okuženimi rastlinami oz. gomolji. • Prenos med rastlinami na polju: Bakterija lahko preživi v nepobranih gomoljih, ki so ostali v zemlji. • Žuželčji prenašalci: glede na eksperimentalne podatke nekatere žuželke kot npr. koloradski hrošči, kobilice in listne uši lahko prenašajo bakterijo. Lokalno širjenje na polju je omejeno s širjenjem infekcije z okužene rastline na novo nastajajoče gomolje krompirja. Ti gomolji predstavljajo vir okužbe v naslednjem ciklu okužbe. Fitosanitarni ukrepi Za obvladovanje in preprečevanje širjenja C. sepedonicus se priporočajo sledeči ukrepi: • Uporaba testiranega oz. certificiranega semenskega krompirja. • Redno testiranje semenskega in jedilnega krompirja na prisotnost latentne okužbe. • Čiščenje in razkuževanje kmetijske opreme, skladiščnih prostorov in pripomočkov. • Izvajanje monitoringa semenskega krompirja in upoštevanje karantenskih ukrepov. • Izvajanje strategije za izkoreninjenje in preprečevanje širjenja povzročitelja bolezni na okuženih območjih. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/Laboratorijske analize se izvajajo na Nacionalnem inštitutu za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: EFSA (European Food Safety Authority), 2020. Pest survey card on Clavibacter sepedonicus. EFSA supporting publication 2020:EN-1929. Available online: https://efsa.europa.eu/plants/planthealth/monitoring/surveillance/clavibacter-sepedonicus . Last updated: 08 September 2020. EPPO (2025) Clavibacter sepedonicus. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. https://gd.eppo.int (accessed 2025-01-28) EPPO (2022a) EPPO Standards PM 7/59(2) Diagnostic protocol – Clavibacter sepedonicus. EPPO Bulletin 52, 262–285. Besedilo pripravila: Špela Alič, Manca Pirc in Tanja Dreo, Nacionalni inštitut za biologijo
28.10.2025
Clavibacter insidiosus
Clavibacter insidiosus Clavibacter insidiosus podatkovni list Clavibacter insidiosus (prej Clavibacter michiganensis subsp. insidiosus) je gram-pozitivni bakterijski povzročitelj bolezni lucerne (drugo ime: alfalfa, latinsko ime: Medicago sativa). Bolezen vpliva na vitalnost rastlin in njihovo rast, kar lahko vodi do znatno zmanjšanega pridelka. Bakterija se po vstopu v rastlino hitro širi po žilnem sistemu in predvsem kolonizira trajna tkiva (glavni koren in koreninski vrat lucerne). V posušenih rastlinskih ostankih in semenu lahko preživi do 10 let. Status Veljavno ime: Clavibacter insidiosus (McCulloch) Li et al. Imena bolezni: angl. Bacterial blight of lucerne, angl. Bacterial root rot of lucerne, ang. Bacterial wilt of lucerne, ang. Vascular wilt of lucerne. Fitosanitarna kategorizacija: EU 2019/2072 priloga II/A, EPPO A2 lista EPPO koda: CORBIN Gostiteljske rastline Glavni gostitelj je lucerna/alfalfa (Medicago sativa). Drugi naravni gostitelji so navadna nokota (Lotus corniculatus), srpasta meteljka (Medicago falcata), trnata meteljka (Medicago truncatula), bela medena meteljka (Melilotus albus), navadna turška detelja (Onobrychis viciifolia) in vrste rodu Trifolium. V okviru laboratorijskih testiranj je C. insidiosus je okužila in povzročila simptome tudi pri več drugih vrstah rodu Medicago. Geografska razširjenostPovzročitelj bolezni je prvič opisan na lucerni leta 1924 v Združenih državah Amerike (zvezni državi Illinois in Wisconsin). Glede na nadaljnja poročila je razvidno, da je bil povzročitelj v ZDA takrat že široko razširjen. V številnih državah, kjer je bila bolezen prisotna v preteklosti (npr. Brazilija, Kanada, Južna Afrika), bolezni ne zaznavajo več. Na območju EPPO so bile zaznave večinoma posamične (Kazahstan, Litva, Poljska, Rusija, Tunizija, Združeno kraljestvo), vendar po letu 1980 ni več nobenih poročil o pojavu bolezni (Slika 1). Bolezenska znamenja V posevkih lucerne simptomatične rastline pojavljajo posamično ali v zaplatah. Pogosto se bolezen najprej razvije v bolj vlažnih delih njiv. V prvem letu so simptomi bolezni zelo pogosto neopazni. Blage okužbe povzročijo nižjo rast rastlin, pegavost listov in vihanje listnih robov. Zmerne okužbe vodijo do metličastega razraščanja stebel (učinek “metla”). V primeru hudih okužb pa so mlade rastline ali novo nastala stebla tanka, krhka in visoka le nekaj centimetrov. Listi so manjši in debelejši, pogosto deformirani, in razbarvani (celoten list ali rob lista). Ob hudih okužbah rastline običajno propadejo. Rastline, ki jih okužba močno prizadene, so na polju hitro opazne, zaradi zaostanka v rasti in rumeno-zelene barve (Slika 2). Te rastline v sušnih razmerah venijo veliko hitreje od zdravih rastlin. Poleg nadzemnih znakov (oz. tudi neodvisno od nadzemnih znakov) se bolezenska znamenja pojavijo tudi na mladem olesenelem korenu. Ob prerezu korena ali odstranitvi skorje, je opazna rumena do svetlo rjava obarvanost žilnega tkiva korena Simptome venenja, ki jih povzroča C. insidiosus, je možno zamenjati z drugimi sistemskimi boleznimi, na primer Verticillium albo-atrum na lucerni. Gospodarska škoda V preteklosti je bolezen povzročala velike izgube v pridelavi lucerne v ZDA, Kanadi in Novi Zelandiji. Zaradi trenutne zmanjšane prisotnosti bolezni na globalni ravni, se je občutno zmanjšala tudi gospodarska škoda. Vpliv bolezni v Evropski uniji je nizek. V Avstraliji poročajo, da so lahko posevki produktivni tudi ob okužbi, medtem ko iz nekaterih regij (npr. Iran) še poročajo o škodi, ki jo povzroča bolezen na lucerni. Poti prenosa Patogen ima več poti širjenja: • Kratke razdalje: Povzročitelj se lahko širi z rastline na rastlino s pomočjo (i) zemlje oz. rastlinskih ostankov, ki jih širi veter, (ii) vode oz. vodnih kapljic (namakanje) in/ali (iii) okuženim orodjem (zlasti okužene kosilnice). Če so rastline mokre, košnja ustvari optimalne razmere za širjenje bolezni. Ob košnji pride do ranjenja rastlin, raztrosa okuženih ostankov in kapljic. V poročilih je omenjen tudi lokalni prenos s pomočjo žuželk in ogorčic. Prisotnost ogorčic (Ditylenchus dipsaci, Meloidogyne hapla) naj bi ugodno vplival na razvoj okužbe. • Dolge razdalje: Na daljše razdalje se povzročitelj širi s pomočjo okuženih semen (prisotnost okuženih rastlinski ostankov v serijah semen, površinska kontaminacija semen ali sistemska okužba semen). Podatkov o prenosu C. insidiosus s semena na kalček nimamo. Podatki o prenosu C. insidiosus iz simptomatičnih rastlin na seme so eksperimentalne narave, in sicer je bil ugotovljen približno 7 % prenos povzročitelja na seme. Fitosanitarni ukrepi Za obvladovanje in preprečevanje širjenja C. insidiosus se priporočajo sledeči ukrepi: • Upora semena iz območij, kjer C. insidiosus ni prisotna. • Pri nakupu semen iz območji, kjer je C. insidiosus prisotna, je potrebno izbrati seme s polj, ki so bila v zadnji rastni sezoni pregledana in brez prisotnost C. insidiosus (enako sosednja polja) ter v zadnjih treh letih na tem mestu ni bila gojena lucerna. • Uporaba kultivarjev z visoko odpornostjo na C. insidiosus. Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/ Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/Laboratorijske analize se izvajajo na Nacionalnem inštitutu za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov Pomembnejši viri: EPPO (2025) Clavibacter insidiosus. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. https://gd.eppo.int (accessed 2025-10-08) EPPO (2022) EPPO Standards PM 7/99(2) Diagnostic protocol – Clavibacter insidiosus. EPPO Bulletin 52, 67–86. Besedilo pripravila: Špela Alič, Manca Pirc in Tanja Dreo, Nacionalni inštitut za biologijo
28.10.2025
