06
avg
O prehranjevalnih navadah zelo redkega kljunatega morskega goloba v Tržaškem zalivu
Če je navadni morski golob (Myliobatis aquila) slabo raziskan, o kljunatem morskemu golobu (Aetomylaeus bovinus) komajda kaj vemo. Čeprav vrsta nima komercialne veljave, jo včasih ulovijo kot prilov in zavržejo. Kljunati morski golob ima trenutno status kritično ogrožene vrste skatov na svetovni ravni, katere populacije so se v zadnjih letih zaradi prelova znatno zmanjšale, tak status pa so potrdili tudi v Jadranskem morju. Na podlagi analize primerkov kljunatega morskega goloba, ki so jih ribiči ujeli v ribiške mreže kot prilov, je bila opravljena študija o prehranjevalnih navadah te vrste. Med 1557 primerki plena, izoliranimi iz želodcev, so veliko večino predstavljali polži (93,8 %).
Med njimi je prevladovala vrsta Aporrhais pespelecani, sledili sta ji Gibbula magus in Bolinus brandaris. Te vrste so značilni elementi biocenoze muljastega detritnega dna. Očitne so bile razlike v strukturi plena med mladimi in odraslimi primerki ter med spoloma. Med ribami, ki so se izkazale za pomembne predvsem z vidika biomase, so največ plena predstavljale male pelagične ribe, kot sta sardela (Sardina pilchardus) in šur (Trachurus sp.). Kljunati morski golob se prehranjuje z polži in školjkami tako, da jim z močnimi zobnimi ploščicami zdrobi lupine in ga zato lahko opredelimo kot skata, specializiranega za durofagijo (prehranjevanje s trdimi skeletnimi deli).
Prehranjevalne navade kljunatega morskega goloba so do neke mere podobne navadam njegovega sorodnika, navadnega morskega goloba, ki je prav tako specializirana za lov na mehkužce, ki predstavljajo 75 % njene prehrane, vendar se kljunati morski golob prehranjuje predvsem z polži. Ribje kletke so prav tako pomemben vir hrane, ki privablja morske pse in skate, saj so ponekod poročali o skatih, ki se hranijo z mrtvimi ribami okoli ribogojnice v kletkah. Pomemben vir hrane predstavljajo tudi zavržki majhnih pelagičnih rib iz ribiških plovil.
Med njimi je prevladovala vrsta Aporrhais pespelecani, sledili sta ji Gibbula magus in Bolinus brandaris. Te vrste so značilni elementi biocenoze muljastega detritnega dna. Očitne so bile razlike v strukturi plena med mladimi in odraslimi primerki ter med spoloma. Med ribami, ki so se izkazale za pomembne predvsem z vidika biomase, so največ plena predstavljale male pelagične ribe, kot sta sardela (Sardina pilchardus) in šur (Trachurus sp.). Kljunati morski golob se prehranjuje z polži in školjkami tako, da jim z močnimi zobnimi ploščicami zdrobi lupine in ga zato lahko opredelimo kot skata, specializiranega za durofagijo (prehranjevanje s trdimi skeletnimi deli).
Prehranjevalne navade kljunatega morskega goloba so do neke mere podobne navadam njegovega sorodnika, navadnega morskega goloba, ki je prav tako specializirana za lov na mehkužce, ki predstavljajo 75 % njene prehrane, vendar se kljunati morski golob prehranjuje predvsem z polži. Ribje kletke so prav tako pomemben vir hrane, ki privablja morske pse in skate, saj so ponekod poročali o skatih, ki se hranijo z mrtvimi ribami okoli ribogojnice v kletkah. Pomemben vir hrane predstavljajo tudi zavržki majhnih pelagičnih rib iz ribiških plovil.
Prisotnost več brejih samic z razvitimi zarodki in številnih mladih osebkov kaže na pomen območja za razmnoževanje vrste in narekuje potrebo po nadaljnjih raziskavah te zelo redke in slabo poznane vrste hrustančnic v Tržaškem zalivu in severnem Jadranu.
Lipej, L., R. Battistella, B. Mavrič & D. Ivajnšič (2025): An Insight into the Diet of the Bull Ray, Aetomylaeus bovinus (Geoffroy Saint-Hilaire, 1817) in the Northern Adriatic Sea. Annales Series Historia naturalis, 35(1): 43-54.
Lipej, L., R. Battistella, B. Mavrič & D. Ivajnšič (2025): An Insight into the Diet of the Bull Ray, Aetomylaeus bovinus (Geoffroy Saint-Hilaire, 1817) in the Northern Adriatic Sea. Annales Series Historia naturalis, 35(1): 43-54.
