Morske cvetače ob slovenski obali

Številne morske cvetače različnih velikosti (Alen Bonaca, Žusterna, 25.7.2015)

Podobno kot za druge klobučnjake je tudi za morsko cvetačo značilen življenjski krog z izmenjavo pritrjenega polipa in lebdeče meduze. Polipi morske cvetače so veliki le nekaj milimetrov, razmnožujejo se nespolno z brstenjem in s tem tvorijo nove polipe. Ko se morje segreje nad 18-20 °C polipi sprostijo mlade meduzice; ta proces imenujemo strobilacija. Višja temperatura strobilacijo pospeši. Podobno kot l. 2013 tudi letos ob slovenski obali opažamo mnoge majhne meduzice s premerom okoli 2 – 3 cm. Te nakazujejo, da je v bližini populacija pritrjenih polipov, ki spomladi (maj-junij) sprostijo številne majhne meduze. Ko se meduzice oddelijo od polipov je rast spočetka nekoliko počasnejša: nekaj manj kot 2 meseca potrebujejo, da dosežejo premer klobuka 2 - 3 cm. Nato se rast pospeši in prirast premera klobuka je lahko tudi okoli 3-4 cm na teden. Tako hitro rast morska cvetača doseže deloma s prehranjevanjem z mikroskopskimi lebdečimi živalicam - planktonom (enocelični migetalkarji, rakci ceponožci in ličinke drugih rakov, ličinke polžev). 

Enocelične alge Simbiodinium, s katerimi morska cvetača živi v sožitju (Valentina Turk)

K hitri rasti pa prispevajo tudi številne enocelične alge (oklepni bičkrji) s katerimi morska cvetača živi v sožitju in ji dajejo tipično rumeno-rjavo barvo. Morske cvetače imajo ločen spol, ženske meduze spoznamo po belkastih spolnih žlezah, ki so opazne na spodnji strani klobuka, ko je premer večji od približno 10 - 12 cm. Po oploditvi nastane ličinka planula, ena samica pa lahko sprosti tudi preko milijon planul. Planula ima številne migetalke in lahko plava nekaj dni preden se pritrdi in preobrazi v polip. Za morsko cvetačo je značilno tudi sožitje z mladicami rib, najpogosteje rodu Trachurus (šuri). Zanje morske cvetače predstavljajo varno zavetje, ki jih ščiti pred plenilci.