Radijsko daljinsko zaznavanje površinskih tokov in valov

Na tej povezavi si lahko ogledate orodje, ki smo ga razvili za pregled površinskih tokov in valov...

Merilni sistem deluje v visokofrekvenčnem (HF) področju 20 - 300 MHz, tj. pri valovnih dolžinah ~10 - 100 m. Celotna moč sevanja celotnega sistema znaša približno 30 W. Sestavljen iz oddajnih in sprejemnih anten. Oddajniki sevajo elektromagnetno valovanje (radijske valove), sprejemniki pa detektirajo valovanje, ki se siplje na površinskem valovnem polju oceana, ter se odbija nazaj k sprejemnikom. Iz lastnosti sipanega valovanja je možno določiti lastnosti oceanskega valovnega polja (površinske tokove in spekter površinskih valov), na katerem se je radijsko valovanje sipalo.

Ko se radijski valovi iz (glede na obalo) mirujočega oddajnika sipljejo na gibajočih se oceanskih valovih, ter se odbijejo nazaj k (glede na obalo) mirujočim sprejemnim antenam, se frekvenca radijskih valov zaradi Dopplerjevega pojava nekoliko spremeni. Če je radialna komponenta hitrosti tokov usmerjena proti sprejemnim antenam, bo frekvenca odbitega radijskega valovanja nekoliko višja od frekvence oddajnika. Če pa radialna komponenta hitrost toka na lokaciji sipanja kaže stran od sprejemnih anten, bo frekvenca odbitega valovanja nekoliko nižja od frekvence oddajnika. Ta pojav izkoriščajo tudi merilniki za merjenje hitrosti vozil. Na podlagi tega majhnega frekvenčnega odmika lahko rekonstruiramo površinsko hitrost tokov na lokaciji, kjer se je EM valovanje odbilo nazaj k sprejemnim antenam. Rekonstrukcija tokovnega polja je v celoti možna le v primeru, ko poznamo omenjene meritve iz dveh tovrstnih sistemov. V Tržaškem zalivu v ta namen uporabljamo piranski sistem, za katerega skrbi Morska biološka postaja, ter tržaški sistem, za katerega skrbi italijanski Inštitut za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko OGS.

 Zapisal: Matjaž Ličer